Naj tvoje pero ne obmiruje: 10 spoznanj o pisanju v materinstvu

Objavljeno: 11. marca 2021

Pred leti sem že imela spletni seminar z naslovom Zapisujem, torej sem. O zapisovanju, ker se mi je zdelo, da je zapisovanje tako temeljni del moje identitete, tudi oziroma še posebej, odkar sem postala mama, da se z zapisovanjem zavem sebe in pridem v stik s sabo.

Veliko stvari sem že povedala tam, a menim, da se je v teh letih nabralo veliko novega, novih občutkov, novih spoznanj.

1. Vrnimo se k osnovam

Zelo sem za to, da se pri pisanju vrnemo k osnovam, da v roke vzamemo preprosto kakršenkoli zvezek, svinčnik in to počnemo v zasebnosti svoje sobe, doma, mizice v kavarni, pisalne mize, na delovnem mestu. Ne zapletajmo stvari. Kadar pogrešamo pisanje, se vrnemo k osnovam, vzamemo tisto najbolj osnovno, kar potrebujemo in si ne delamo velikih načrtov.

V preteklosti sem šla že čez veliko obdobij, ko sem se morala vrniti na minimum, o tem sem že velikokrat govorila v sklopu nege sebe; na primer po rojstvu otroka sem velikokrat imela samo minutke za to, da sem jih namenila sebi, in takrat sem si, če nič drugega, zapisovala: dnevnik hvaležnosti in potrditve, navaden dnevnik, seznam stvari, po alinejah, kar se mi poraja v mislih ali kar bi rada uresničila v naslednjih dneh.

2. Dajmo pisanju prednost pred “konzumom”

Pred leti sem že imela cilj: branje pred računalnikom, pisanje pred branjem. Postavila sem si lestvico prioritet. Da računalnik odprem šele, ko sem tisti dan imela že knjigo v rokah, pred tem pa sem že nekaj svojega zapisala.

3. Ohranjajmo svoj fokus

V zadnjem času pa prepoznavam, da je moj glavni sovražnik pisanja telefon, ta veleumni pametni telefon, ki mi odvzema pozornost in mi krade čas. Mogoče ste že zasledili dokumentarec Social Dilemma, ki govori o tem, da je internet narejen za to, da nas moti in nas priklopi nase, da se mu čim več posvečamo in nam ukrade čim več pozornosti.

Internet bi torej lahko bil tudi drugače ustvarjen. Ker ni, si moramo sami ustvarjati tako okolje, da si omogočimo zbranost in stik s sabo, nemoteno pisanje. Telefon ugasnem, ga odnesem na drug konec hiše, si naložim aplikacijo, ki mi onemogoča odpiranje določenih programov ali aplikacij. Vse, kar mi pomaga torej, da se posvetim tistemu, čemur bi se res rada.

Opazila sem tudi, da ni v redu, če se odzivam samo na sprotno dogajanje. Socialna omrežja nas ves čas preusmerjajo. Iz tistega, na kar smo osredotočeni, nas silijo, da se preusmerimo na sprotne dogodke. Tega že imamo ogromno v vsakdanjem življenju z otroki. Ves čas se moramo odzivati na to, kaj se z njimi dogaja. Ni v redu, če si veliko dražljajev omogočamo tudi potem, ko smo sami s seboj . Bodimo pozorni, da ohranjamo fokus nase.

4. Ustvarjalnost nam pomaga živeti bolj polno in osmišljeno

Elizabeth Gilbert je na nekem mestu zapisala, da je pisanje rdeča nit njenega življenja, da ga je uporabljala tudi v najhujših obdobjih, ko ni nič drugega dobrega počela zase. Pisanje ji je pomagalo osmisliti življenje in ji ga povezati. Pisanje tudi meni pomaga, da povežem med seboj koščke svojega življenja, ki je včasih razdrobljeno. Pred časom sem naredila zanimivo osebno raziskavo, pogledala sem, koliko nobelovih nagrajenk za književnost imamo. Od 1901 podarjajo to nagrado in od 120 nobelovih nagrajencev je 15 žensk, od tega je 6 mater. Ta podatek je precej pomenljiv.

Ravno v knjigi, ki jo prevajam (Svetost zakona, Družina, 2021), neki odlomek govori, kako je ustvarjalnost nujna za polno življenje:

“Ste kdaj opazili, kako naša kultura živi od stvaritev drugih ljudi? Pomislimo, koliko podelitev nagrad polni televizijski spored – grammyji, osebnosti leta, nagrade po izboru občinstva, oskarji, lestvice najboljših, emmyji – naštevamo lahko v nedogled – ko naša kultura navdušeno živi od dosežkov in priznanj drugih. Vas je Bog ustvaril, da ustvarjate. Če ne ustvarjate, se boste čutili manj človek, pravzaprav boste delovali nevredno človeka. Življenje v mrtvi službi brez veselja, ob večerih pred televizijo in med vikendi, ko samo pustimo, da čas teče, občutimo kot pekel na zemlji, ker to tudi je. To je zapravljeno življenje, ki mu je odvzeta Božja ustvarjalna energija.”

V tem citatu sem se res prepoznala. Počutim se nevredno človeka, kadar je moje življenje sestavljeno  iz čisto osnovnih opravil in kadar samo ždim. Ta občutek zdaj že zelo dobro poznam. Ni nujno, da se ga uspem rešiti ali da z voljo uspem premagati tisto lenobnost oz. pasivnost, ki me prevzame, zelo dobro pa ločim med tistim občutkom, ki živi v meni, kadar sem ustvarjalna, in med tistim, ki se prebuja, ko samo sledim toku in grem, kamor me nese.

Nujno se moramo vprašati: kaj je moja ustvarjalnost? Kaj je tisto, kar izvira iz mene?

Alenka Rebula je na svoji spletni strani objavila zelo zanimiv članek z naslovom Zakaj ženske pišejo? V njem kritizira težnjo, da bi pisale samo zato, da bi bile na varnem, da bi ostajale v neki coni udobja, da ne bi naredile ključnih korakov za celostno zdravje, da bi se razživele, ampak je samo orodje, da ostajamo v statusu quo. Zelo zanimiv pogled. Ključno je, da ugotovimo, kaj je naša primarna ustvarjalnost. Ali je pisanje tisto, kar me nese ven, me žene naprej, ki mi daje pristni izraz? Ali obstaja kakšna druga vrsta ustvarjalnosti, ki bi me bolj polnila? Ne silimo se v kalupe, ne skušajmo se dokazati na področju, kjer ne moremo doseči svojega polnega potenciala.

5. Krepimo zaupanje vase

V tem obdobju se mi zdi še posebej pomembno govoriti o stvareh, ki se nam zdijo nek nedosegljiv luksuz, neka nepomembna obrobna dejavnost, ki na videz ne prinese ničesar dobrega k vsesplošnemu blagru. V obdobjih, ko nam gre za preživetje ali za bolj osnovne stvari, včasih damo na stvar kakšno svojo potrebo, ki se nam zdi kot neko izmišljevanje. Pisanje jaz velikokrat doživljam kot nekaj, kar ni nujno in ni tako pomembno, da bi se mu morala posvečati. Po drugi strani pa prepoznavam, da je pomemben gradnik nege sebe.

Sama pri sebi opažam, da imam pogosto tudi težave z zaupanjem vase, preden pišem, sploh če pišem za druge. Pretirano premišljujem, kaj bi bilo pametno zapisati, pretirano ocenjujem napisano, še preden stavek dokončam. To se imenuje samocenzura, ki povzroča veliko škode. Vse, kar zaustavimo, preden pride na papir, je škoda za nas in za druge. Bolje je kasneje brisati kot sploh ne napisati.

6. Mame lahko delimo edinstvene uvide

Socialna omrežja nam v tistem okvirčku, kjer utripa kazalka, postavljajo vprašanje : “Kaj razmišljaš, kaj se ti plete v glavi?” Predlagam, da to vprašanje vzamemo zelo resno in si ga dejansko zastavimo, vendar ne na Facebooku ali na kakšnem drugem socialnem omrežju, ampak v zasebnosti. Kaj bi iz nas privrelo? V materinstvu se srečujemo z izzivi, kdaj in kako pisati, a kljub temu lahko pišemo naprej, in sicer z novimi uvidi. Kot mame imamo ogromno spoznanj, doživetij, občutkov, ki jih prej nismo poznale, ki jih lahko samo me avtentično zapišemo. To ne pomeni, da smo nekaj več, ampak da ne dajemo v nič tistega, kar doživljamo. Pred kratkim sem gledala film o Fridi Kahlo. Zelo se me je dotaknilo, da je slikala že prej, pred nesrečo; umetniška družina jo je uvedla v slikanje in jo podpirala. A zanimivo, avtentično slikati o svojih izkušnjah, o bolečini, o trpljenju žensk, o tem, kar je doživljala, je začela šele po nesreči! Lahko bi rekli, da ji je nesreča uničila življenje, ker je imela do smrti nevzdržne bolečine, nešteto operacij. Vendar je takrat začela pristno živeti, zares se je izrazila, Na dan je prišlo vse, kar je imela povedati skozi slikanje. Nesreča ji je tudi dala čas za slikanje, ko je ležala v postelji. Lahko bi to uporabila to tudi za izgovor, da jo vse preveč boli, da bi slikala, ampak ona je očitno to res potrebovala. V materinstvu res ni obilja časa. Mogoče pa imamo zato večji fokus takrat, ko imamo čas. Ni miru, naš fokus je razdrobljen, imamo pa večjo potrebo po izražanju. Torej imamo večjo potrebo, da izražanje dosežemo. Da se umaknemo v svoj svet, da se sploh začutimo. Ni reda, je pa potreba po organizaciji. Kaj če bi tudi do svojega pisanja dostopale materinsko? Ustvarimo si okoliščine, v katerih lahko pišemo. V tej predpripravi, metadejavnosti je veliko pisanja, ki se potem samo še udejanji.

7. Kaj če moje pisanje nikomur ne koristi?

Naše pisanje je  pogosto ugrabljeno. Žalostno, ampak resnično. Na primer blog neke mamice, kjer je zelo veliko reklam. Ona ima lahko pristne občutke, lahko ji nek produkt pristno pomaga, ampak v resnici ne gre le za njo. Gre tudi za ta produkt. Koliko lahko verjamemo pristnosti zapisa?

Trdno verjamem, da si imamo mame veliko povedati. To je bil tudi nekaj časa slogan moje spletne strani. Med počitnicami sem slučajno srečala prijateljico mamico na poti v knjižnico. Šli sva na kavo in ker sem ravno sestavljala jedilnik za tisti teden, sem jo vprašala, kaj je v preteklem tednu kaj kuhala. Bila sem prepričana, da bo na njenem seznamu vsaj ena jed, ki bo zame nova in bo obogatila naš jedilnik. In seveda se je to res zgodilo. Ta mamica mi je imela nekaj povedati. Ne samo recepta! Koristijo tudi pričevanja o težkih izkušnjah, kako dobre rešitve smo našle za svoj dom, včasih nam da druga mamica občutek, da nismo same, besede za nekaj, kar smo tudi same občutile, pa nismo znale najti besed. Vsi ti blogi, knjige, pričevanja, izpovedi so mi zelo dobrodošli in obogatijo. Ni ene resnice o materinstvu, ni dveh oseb, ki bi ga enako doživljali. Po drugi strani pa je vsaka izkušnja zelo dragocena. Ni manj ali več vredna. To nas povezuje in pogosto drži pokonci.

Večkrat sem se že spraševala, zakaj je pisanje tako pomembno zame, ker to ni primarno materinska dejavnost. Moji otroci nimajo neposredno od mojega pisanja nobene koristi. Ni oblek v omari, ni skuhanega kosila, razen če s svojim pisanjem zaslužim denar za te stvari. Ko pa pišem, sem odmaknjena od njih, posvečam se sebi. Pisanje mi vzame čas, pozornost … Kljub temu to čutim kot zelo močan del svoje identitete. Pomembno je, da v sebi iščemo nianse, ki nas povezujejo s tistim jedrom, ki je samo naše, edinstveno v nas. Ni nujno, da je materinsko, od katerega otroci nimajo nujno otipljive koristi. Je pa del naše ženskosti in to bodo otroci nesli s sabo v življenje. Ali ne bi bilo dragoceno, da bi imeli tudi od Cankarjeve mame kakšen zapis, kako je ona doživljala stvari, ko je s skodelico kave odhajala po stopnicah navzdol? Tudi s to mislijo se je že poigrala Alenka Rebula, kaj vse bi lahko naredila namesto tišine, ki je tako obremenila Cankarja s krivdo.

8. Pišimo pristno, tudi če banalno

Ko pišemo, se nam lahko marsikatera stvari zazdi banalna. Če imamo majhne otroke, nam ogromno misli uhaja k plenicam, k neprespanim nočem, kupom posode in perila – banalne stvari, ki pa so zelo resnične. Ne cenzurirajmo tega že vnaprej. Če je to naša resnica, naše dejstvo, pač o tem pišemo. Sama sem pogosto presenečena, kako se mi nek ukrep nege sebe zdi banalen, ko razmišljam o njem. Kako mi bo neko početje, npr. umivanje las, koristilo?! Še vedno sem neprespana, še vedno okoli mene kričijo otroci, kako se bom lahko bolje počutila po tem, ko bom to naredila?!

Potem pa to v resnici naredim in se res počutim veliko bolje. Kot da bi si sprala vso težo z glave in gre dan čisto drugače.

Tako je tudi s pisanjem. Zdi se banalno, nekaj čečkati po papirju. Ampak pisanje daje občutek izlitja, zadoščenja, tudi slišanosti. Moja stara mama je velikokrat rekla, da papir vse prenese. V smislu, da v časopisih lahko vse piše, pa ne vemo, če je res. Torej lahko vzamemo ta rek slabšalno: zapisane stvari jemljimo z rezervo, ne verjemimo vsega. Po drugi strani pa ga lahko vzamemo tudi kot dejstvo, da papir res vse prenese, tudi vsa naša občutja, ki nam jih je težko priznati. Vse lahko zapišemo. Lahko imamo zaupni dnevnik, kamor se lahko izpovemo brez strahu pred odzivom druge osebe. Kot da bi se pogovarjali neposredno z Bogom, če to hočemo, ali pa tudi sami pred seboj bolj pridemo do kakšne stvari, do spoznanja o sebi, se prepoznamo, pridemo v stik z notranjo resnico, se zagledamo izven sebe, z drugega zornega kota. Kot nek vpogled v svoje vzorce, v svoj um, v to, kar se nam dogaja. To je blagodejno. Pisanje je lahko terapija in to ni zanemarljivo.

Zdi se mi vredno omeniti knjigo Umetnikova pot Julie Cameron, v kateri predlaga dve praksi za umetnike, in sicer: umetnikov zmenek in jutranje zapise. Jutranji zapisi so tri strani prostega pisanja, ko zapišemo čisto vse, kar nam pride na misel. Vidim, da je v mojih jutranjih zapisih vse, kar me vznemirja, kar se me je dotaknilo, kar me skrbi, česa se veselim, kaj mi pride na misel, namenjeni pa so odpravi blokad. Na papir izlijem čisto vse, kar bi me sicer čez dan pri mojem ustvarjanju motilo ali metalo iz takta. Da res odložimo bremena, ki jih nosimo, skrbi, množico informacij, ki jo imamo v glavi, kar nas bega, kar se nam je zgodilo, pa je mogoče pretežko, da bi komu v tem trenutku povedale. Kar nas teži, da nismo sproščene ali pripravljene na soočenje z dnevom.

Drugi moj veliki izziv je povezano pisanje. Večjih celot. Da bi drobne misli, zapiske, … povezala v večjo celoto. Vem, da nisem edina. Če pogledamo knjige, ki so bile že napisane o materinstvu, jih je ogromno napisanih v stilu, ki govori o tem, da v življenju mamic pač ni nekih dolgih obdobij, ko bi lahko pisale zelo obsežne dolgovezne sestavke.

Na primer Dnevnik mamice na sedmi porodniški – Vse kar diha; Gospa, vi pa kar doma; Kako biti srečen z 1, 2, 3 … otroki; Dar morja … Gotovo nisem edina, ki ji to najbolj ustreza. Taki izbruhci, valovi časa in navdiha, ki jih imamo in izkoristimo.

9. Začnimo po majhnih korakih

Pisanje se nam lahko pogosto zdi nedovoljen luksuz, ki se nam odmika, ne pridemo do njega. Ogromno stvari je, ki nas priganjajo. Gospodinjstvo, otroci, mož, čustveno delo. Čustvenega dela imamo mame zelo veliko. Tolažimo otroka, skrbimo, da vse gladko teče, blažimo dogodke. To je lahko zelo naporno. Čustveno delo nam odvzema čas in fokus, pa tudi občutek, da tudi me lahko pridemo na vrsto. Da si vzamemo čas za umik, da se začutimo, zadihamo, pridemo v stik s seboj.

Potem nas čaka ogromno metadejavnosti: to so velikokrat birokratske stvari, ki jih urejamo.

Si spraznimo namizje – tako fizično kot na računalniku ali elektronski nabiralnik. Ponavadi ne moremo opustiti vseh obveznosti, ki jih imamo, ampak je vseeno pomembno, da se zavedamo, da so to stvari, ki mejijo na pisanje, niso pa ustvarjalno pisanje.

Začnimo po malih korakih. Ne naredimo si velikega načrta za velikopotezno pisanje, ker se ne bo zgodilo čez noč. Kateri je najmanjši možni korak, ki ga lahko storim, da uresničim svojo potrebo/žejo po pisanju?

Lahko si zadamo nek dnevni cilj: na primer 500 besed ali 1500 znakov ali 3 strani v zvezku ali pa vsebinsko obdelati nekaj točk.

10. Bodimo nežne do sebe tudi pri pisanju

Pri pisanju se nam lahko velikokrat vzbudijo težki občutki. Pomembno je, da znamo z njimi ravnati. Lahko jih preskočimo, to bi bila najlažja pot. A hkrati jih pričakujemo, računamo na to, da nam bodo skakali ven in se nam prebudili, ko začnemo pisati. Nekaj moramo z njimi narediti. Najlepši kanal se mi zdi, da imamo poleg glavnega pisanja še en zvezek, neko stvar, kamor to speljemo, stran od glavnega pisanja, da se nam ustvarjalna struga ne “zabaše”, zapolni z vsemi dodatnimi obremenilnimi občutki.

Velikokrat, ko pišem, imam zraven listek, in vse, kar se spomnim, da moram kasneje narediti, zapišem na ta listek. Pomembno mi je, da ohranim ta čas fokusa, da ne vstanem od računalnika ali zvezka, ker se (zelo verjetno) ne bom vrnila. Naučila sem se, da to odložim in si znam obvarovati prostor.

Elizabeth Gilbert pravi, da naj ne zahtevamo od pisanja, da nas takoj preživi. V bistvu je tako, kot da bi žival, ki nas nosi, še dodatno obremenili. Ni dobro, če od neke svoje ustvarjalne dejavnosti pričakujemo preveč, da mora takoj nekaj prinesti. Tako smo že takoj usmerjeni v produktivnost, všečnost, kar za pristno ustvarjalnost ni v redu. Je pa vsaj zame pisanje ena taka stvar, ki mi teši globoko nezadovoljstvo in hrepenenenje. Včasih se mi zdi, kot da se ne bi mogla drugače izraziti – če ne pišem, me ni, kot da neham obstajati.

Ana Pavec

Blog odraža osebno mnenje avtorice in ne nujno stališča Socialne akademije kot organizacije.

Ana Pavec je žena in mati šestih otrok. Profesionalno se posveča prevajalstvu, z materinstvom pa je v sebi zaznala še en dodaten vidik svojega poslanstva – biti podpora drugim mamam. Na svoji spletni strani https://anapavec.com je objavila ogromno blogov, zdaj pa vse skupaj zbira v knjigo s pomenljivim naslovm Mama, a še vedno jaz.

Več o njej v tej epizodi podkasta.

Tags: , , ,


Komentiraj prispevek!

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Back to Top ↑

UA-42404711-1