Spomini ob smrti dr. Jožeta Ramovša (24. 7. 2026)
Objavljeno: 24. julija 2026
Bil je začetek leta 2021, ko sva se z g. Ramovšem slišala po telefonu. Pogovor je tekel o marsičem, med drugim pa sem ga povabil tudi kot gosta v svoj podkast Goreči grm.
Podkast razkriva zgodbe tistih ljudi, ki v polnosti živijo svoja poslanstva, in Jože je bil zapisan že na čisto prvem seznamu gostov, s katerimi sem si želel klepetati. Povabilo je žal odklonil.
Od njegovega tako bogatega življenja mi v osebnem spominu ostaja le nekaj močnih drobcev v obliki najinih vedno pristnih in iskrivih srečanj, ki jih žal nikoli ne bom mogel povezati v celovito zgodbo.
Prvo srečanje
Pisalo se je leto 2008. Slovenija je predsedovala EU in kot podpredsednik Mladinskega sveta Slovenije sem bil vabljen na Brdo na konferenco o medgeneracijskem sožitju.
Dela g. Ramovša dotlej nisem poznal, zato me je še toliko bolj presenetil mož, ki je med nekaj 100 ljudmi na konferenci absolutno dominiral s svojimi idejami in poglobljenimi mislimi. Občutek sem imel, da se mu čudi vsa Evropa. Morda pa je tak občutek povzročilo le moje tako intenzivno čudenje.
Vedno je imel misli, ki jim je bilo vredno prisluhniti
Ko smo leta 2011 za nekega mednarodnega naročnika delali analizo civilne družbe v Sloveniji, smo poleg mnenjske raziskave pripravili tudi analizo domačih virov. Tudi po petnajstih letih se spominjam, da so bile misli o šibkosti naše civilne družbe, ki so se me takrat najmočneje dotaknile, Jožetove. Šibkost civilne družbe v Sloveniji je znal razložiti zelo življenjsko, izhajajoč iz prejšnjega režima in obogateno s tranzicijskimi težavami.
Videlo se je, da je tudi sam kmalu po osamosvojitvi Slovenije ustanovil Inštitut Antona Trstenjaka, eno pomembnejših nevladnih organizacij celotni slovenski zgodovini, in da je bil zato med vsemi drugimi vlogami verjetno tudi eden od »nevladnikov« z najdaljšim stažem.
Najmočneje pa se spominjam, kako nam je leta 2012 na mednarodni konferenci v Ankaranu, ki smo jo pripravili v okviru EZA, razložil pojem družbene inovacije.
Takole nekako je dejal (zapisujem po spominu): »Inovacije lahko delimo na tehnične in družbene oziroma socialne. Pri tehničnih prednjači leva možganska hemisfera, družbene pa so ustvarjene pretežno z desno hemisfero. V zadnjih nekaj desetletjih so prednjačile predvsem tehnične inovacije, a ob vsaki tehnični inovaciji se mora nujno inovirati tudi družba. Ko smo dobili na primer internet, se je s tem nujno spremenila tudi družba. Vprašanje pa je, koliko to poteka zavedno in v pravo smer, koliko pa ne. Zato smo dolžni, skupaj s tehničnimi, razvijati tudi družbene inovacije.«
Iskriva srečanja
V čast mi je, da se je po nekaj srečanjih, ki so se zgodila v bolj formalnih kontekstih (npr. konference), najin odnos razvil tudi na medosebni ravni.
V pogovorih sem se od njega naučil marsičesa o medgeneracijskem sožitju, pomenu prostovoljstva, skupinski dinamiki, vlogi Cerkve, civilni družbi, predvsem pa seveda o človeku samem.
Če je le mogel, je vedno, ko smo ga povabili, prišel bodisi na kakšen dogodek Socialnega tedna, na Nikodemove večere ali pa na kakšno bolj priložnostno srečanje.
Ob Jožetu nikdar nisem imel občutka, da je povozil moje misli. Vedno me je z veseljem in zanimanjem poslušal ter v dialogu nadgrajeval povedano.
S tem je verjetno dajal najboljši zgled vlog medgeneracijskega prijatelja in mentorja, ki ju je sam tako s srcem promoviral.
Sled ostaja
Jože, kljub temu, da te na tak način ni več med nami, ostajaš prisoten z mnogimi idejami, stiki, predvsem pa s prijateljskimi potrditvami.
Hvala ti tudi za sled čudovitih prispevkov, ki jo puščaš na YouTube kanalu Socialne akademije.
Matej Cepin
