Psihologija javnega nastopanja

Objavljeno: 26. marca 2008

no image

Šola za komunikacijo v sodelovanju s Socialno akademijo najavlja delavnico:

Psihologija javnega nastopanja

pod vodstvom mag. Andreja Vajevca.  

Udeleženci bodo odkrivali in izoblikovali svoj osebni način nastopanja v javnosti.  Vajevčeva metoda je usmerjena k temu, da udeleženca-nastopajočega izgradi od znotraj navzven.  O delu in metodi si lahko preberete kaj več v priloženem članku iz časopisa Delo z dne 17. junija 2003.

Delavnica je posebej primerna za tiste, ki redno javno nastopajo.
Kdaj: 8 četrtkov zvečer. Pričetek ob 19. uri.
Prvo srečanje 10. aprila.
Cena: 150 evrov (za pastoralne delavce 120 evrov)
Udeleženci morajo potrditi udeležbo in plačati prvi obrok do 8. aprila.
Kje: Cerkev Sv. Jakoba, vhod z Rožne ulice.


Info in prijave:
 
tel.: 00386 1 427 71 40 (Mojca Perat)
info@socialna-akademija.si
peter.lah@rkc.si 

Pri bratih Janezu in Andreju Vajevcu se je nastopanja učilo že
več kot tristo ljudi – Od igralcev do gospodinj in politikov

V Ljubljani že skoraj četrt stoletja deluje igralski studio bratov
Janeza in Andreja Vajevca, ki sta se izpopolnjevala na inštitutu
znamenitega ameriškega učitelja igre Leeja Strasberga in delata po
njegovi metodi. Strasberg je ustanovitelj Actor’s studia, iz katerega
je izšla generacija nepozabnih filmskih zvezdnikov (med njimi Marlon
Brando, James Dean in Marilyn Monroe) in ki je filmski igri vtisnil
neizbrisen pečat. Nekoč je bil studio bratov Vajevec edinstven v
Evropi, danes pa je tudi na stari celini veliko sorodnih ustanov.
Janez Vajevec, poklicni igralec, ki je akademijo končal v Ljubljani,
je bil študent zadnje generacije velikega mojstra Strasberga.

»Actor’s studio je ustanova, ki je brezplačna in se vanjo pride z
avdicijo pred kolegijem,« nam razlaga Andrej Vajevec, magister
estetike in filozofije in urednik igranega programa na TV Slovenija.
»Takrat postanete dosmrtni član. Te možnosti kot tujca nisva imela.
Brat se je zato vpisal na Lee Strasberg Theatre Institute, kjer delajo
osnovne vaje in scene kot v Actor’s studiu, le da je tam treba plačati
šolnino. Janez je imel srečo, da je prišel v mojstrski razred, ki ga
je vodil sam Lee. Jaz sem šel tja leta 1979 in naredil magisterij iz
odnosa Stanislavski-Brecht.«

V Studiu bratov Vajevec se je dosedaj zvrstilo več kot tristo ljudi,
od poklicnih igralcev do ljubiteljev, od dijakov do gospodinj, od
slikarjev do plesalcev. V studiu so med drugimi vadili Silva Čušin,
Aleš Valič, Boris in Sebastijan Cavazza, kot voditelj pa se je kalil
Boštjan Romih. Tudi politikom lahko delo po metodi pomaga obvladati
male in velike skrivnosti javnega nastopanja. Uspeh predsedniške
kandidatke Barbare Brezigar to potrjuje. Brata Vajevec ne izdajata
spričeval in posameznik sam odloča, koliko časa bo obiskoval studio.
Za obvladanje metode je potrebno celo pet in več let, a so tudi taki,
ki hitro odnehajo. Andrej Vajevec je bil že od nekdaj očaran nad
kakovostno igro ameriških igralcev po tej metodi. »Taka, kot jo gojijo
v ZDA, je pravzaprav izum Rusa Stanislavskega. Ko je 1922. gostoval v
Ameriki, jo je z njo popolnoma očaral. Aksiom v tej metodi je, da ni
nadomestila za doživljanje. Če lik, ki ga igralec upodablja, doživlja
katero koli čustvo, ga mora igralec v sebi ustvariti. Ni nadomestila
za doživljanje. Ker so čustva, misli in občutki psihološki fenomeni,
mora igralec vešče uporabljati svojo psihologijo kot instrument. Sprva
so temu rekli psihotehnika. Stanislavski je napisal številne knjige,
iz katerih je Lee Strasberg naredil povzetek 17 vaj. Iz 3000 strani je
potegnil bistvo in to je osnova igranja ameriške metode, ki se je
potem razcepila v več frakcij.«

Najpomembnejša je sproščenost Andrej Vajevec je zelo kritičen do
slovenskih igralcev in televizijskih voditeljev: »Danes noben ameriški
igralec ne more stopiti pred kamero, če ni sproščen. Tudi naši igralci
mislijo, da so sproščeni, ampak prav tu je razlika. Naši se samo
delajo, da so sproščeni. Pri nas je v veljavi zunanja igra, delaš se
Hamleta, skratka, nakazuješ čustva, se pretvarjaš. Film ljubi naravne
igralce in to se je slovenskemu zadnje čase že posvetilo.
Sproščenost je še zlasti pomembna za televizijo. Igralec ali voditelj,

ki prek zaslona vstopi v gledalčevo dnevno sobo, mora biti naraven. Tega se
naši voditelji, denimo, TV dnevnika sploh ne zavedajo in se zato pačijo
in igrajo nekaj, kar sploh niso. Ker ne razumejo medija, niso
nevtralni in to ni simpatično. Ljudje so pred kamero v zadregi, da pa
bi bili to, kar v resnici so, morajo imeti minimalno stopnjo.


Komentiraj prispevek!

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Back to Top ↑

UA-42404711-1