Jožica Škulj: Moja evropska zgodba

Objavljeno: 9. junija 2014

Napisati zgodbo o Evropi je lahko čisto enostavno, saj Evropa v mojih mislih simbolizira toliko pozitivnih stvari. Vendar je hkrati to težko, ker je težko izpostaviti nekaj, kar se mene osebno v zvezi z Evropo najbolj dotakne. Zato bo ta zapis moj pogled na Evropo v idealizirani obliki. Pogled na Evropo, kakršna morda še ni pa bi si jaz želela, da bi Evropa v prihodnosti in sedaj z mojo pomočjo postajala.

Evropa je pojem, ki je nekoč že predstavljal duhovno in prostorsko poenotenje kraja  v katerem živimo. To je bilo v srednjem veku, ko je pod vplivom krščanstva nastala nekakšna enotna evropska civilizacija. Ta civilizacija je bila sicer sestavljena iz jezikovno, kulturno in gospodarsko zelo različnih ljudi in družbenih skupin, ljudstev (ne moremo še zares govoriti o narodih), ki pa je vse povezoval skupen krščanski duh. Ta skupnost res ni bila popolna, kot ni nobena človeška skupnost ali nobena država, pa je vseeno vsebovala nekaj, kar me navdaja z nekakšno srečno nostalgijo in mi vzbuja upanje za prihodnost. Upanje, da bi med ljudmi, kljub vsem razlikam in drugačnostim, lahko vladala ljubeča povezanost in enotnost, ki bi prinašala vsem blagostanje, srečo, pravzaprav življenje v obilju.

Potem je sledilo obdobje razdeljenosti Evrope, ki se je kazala v nastanku novih držav, verskem razkolu in v nenehnih vojnah za prostor, materialne dobrine ali za zmago ideje (verske, politične ali kakšne druge). Vsi ti razkoli in vojne pa so imeli en skupni imenovalec. Vsi so izvirali iz nekega zlega nagnjenja, ki je v človeku. To je bilo lahko lakomnost, napuh (posameznika ali naroda), požrešnost, nevoščljivost, lenoba, nespoštovanja drugega, … Vsa ta slaba nagnjenja povezuje ena sama pomanjkljivost, ki se tako ali drugače kaže, to je pomanjkanje ljubezni, do bližnjega, do sebe. To pomanjkanje ljubezni pa je posledica tega, da smo izgubili kompas, ki kaže v pravo smer. Prava smer pa je srečen človek in srečna družba. Srečen človek in srečna družba, pa je tisti, ki je deležen ljubezni, pravice, lepote, dobrote, življenja, resnice. Vse to pa izhaja iz enega vira, ki se lahko preliva v ljudi in napaja njihovo bivanje. In ta en vir nas dela enotne, kljub drugačnosti. Kajti ravno drugačnost je lepa, če jo gledamo z očmi ljubezni (spoštovanja).

Zato je bilo dano novo upanje, ko so začetniki ideje o novi združeni Evropi po drugi svetovni vojni, začeli slediti temu cilju in ga dejansko uresničevali po svojih močeh. Upanje je izraženo tudi v izbrani zastavi te nove skupnosti. Zastavi žene polne ljubezni, ki okoli sebe v večnosti združuje človeški rod. In himni, ki je slavospev radosti iz Boga rojeni hčerki Elizijski, v katere hrame vodi stopinja božanstvena.

Nato je sledilo moje čisto osebno upanje, ki ga pooseblja čas Evrovizijske popevke Tota Cotugna Evropa 92. Ki se je v prihodnosti začelo uresničevati tudi za nas.

Pridružili smo se skupnosti, ki predstavlja upanje za ta svet, hkrati pa je predokus upanja za oni svet. Svet, ki bi bil lahko že tu lep, lepši kot je, če bi sledili tistemu, kar nas lahko duhovno poenoti in omogoči srečno sožitje med nami. Naj bo to Ljubezen in ne denar.

Jožica Škulj

_____

V blogih so zapisana osebna mnenja avtorjev in ne nujno tudi mnenje organizacije kot celote.

Tags: domoljubje, Evropa