Erasmus – izmenjava dobrih praks in ambasada domovin

Objavljeno: 28. maja 2014

Praviš, da prihajaš iz Slov…aške?

»Slovenije,« sem jo popravil in se ji nasmehnil.

Verjetno ni presenetljivo, da imajo Neevropejci tako slabo predstavo o državah na starem kontinentu. To je razumljivo. Ni veliko Evropejcev, ki bi znali našteti vseh petdeset zveznih držav v ZDA. A to, da obstajata dve državi s tako podobnim imenom je bilo Američanki skoraj nepredstavljivo.

»Ampak državi sta skupaj in nekoč sta bili del Sovjetske zveze?« me je vprašala Sussane iz Pittsburga, medtem ko smo se peljali skozi osupljivo irsko pokrajino v grofiji Kerry.

»Ne, državi pravzaprav nista tako blizu. No, morda za ameriške razmere razdalja med Slovenijo in Slovaško ni tako velika ampak nimamo skupne meje. Vmes je še ena država, Avstrija. In nobena od teh držav ni bila del Sovjetske zveze. Slovaška je sicer bila pod njenim vplivom, Slovenija pa je bila del Jugoslavije, ki ni bila v pretirano prijateljskih odnosih s Sovjeti.

»Kateri jezik pa govorite?«

»Imamo svoj jezik. Slovenski.«

»Zanimivo? Ampak saj verjetno niste tako številen narod, pa imate kar svoj jezik. Kako to?«

»Res je, Slovencev je samo nekaj več kot dva milijona. Peščica. Ampak slovenščina je v vsakodnevni rabi. Je uradni jezik in se ga učimo v šoli, govorijo ga na televiziji, slišimo ga po radiu, ljudje ga uporabljajo med običajnimi pogovori. Opazi se vse večji vpliv angleščine, a nikakor ni tako kot z Irščino, ki je skoraj povsem izrinjena in jo slišimo samo še med obvestili v knjižnici ali na mestni železnici.«

»Pa je tvoja država tako turistična kot Irska?« V tistem trenutku po nasprotnem pasu zapelje avtobus poln starejših izletnikov.

»Mislim, da je lahko zelo zanimiva za obiskovalce. Resda sodi med manjše države, a je zelo raznolika. Na severu se je dotaknejo južni deli Alp, vzhod je ravninski kot velik del Vzhodne Evrope, jugovzhod je gričevnat, preostali del pa kraški. To pomeni, da je v Sloveniji veliko jam s stalaktiti in podzemnimi rekami. Mislim, da je poznanih okoli 10.000 jam v Sloveniji. Zares ogromno število. Pa nekaj je tudi sredozemske obale na jugozahodu. Iz gorskega sveta do obale je samo dobro uro vožnje, iz glavnega mesta si v Benetkah v treh urah, nekaj več potrebuješ do Dunaja. Vse je res tako blizu. Pa ogromno je gozda. In pokrajina zgleda tako kot v Gospodarju prstanov.« Avtobus se je pričel počasi ustavljati na manjšem parkirišču nad pečino. Obala s klifi je bila tu zares fascinantna.

»Potem pa jo je res vredno obiskati. Slovaško,« mi je odgovorila Američanka in vstala, da bi z ostalimi zapustila avtobus. A preden sem jo lahko popravil jo je val mednarodnih študentov že odnesel iz avtobusne kabine.

Sussane je bila ena izmed mnogih Američanov, ki so na University College Dublin opravljali svojo študijsko mobilnost, podobno kot jo Erasmus študenti iz Evrope. Povedala mi je, da je nad študijem in nad Irsko navdušena. Zelena pokrajina s prekrasnimi jezeri in posejana z razvalinami srednjeveških gradov jo je naravnost prevzela. Da so gradovi predvsem za ameriško kulturo nekaj povsem eksotičnega sem spoznal že na ogledu gradu v kraju Trim, ki ga je organiziralo mednarodno univerzitetno društvo. Čeprav je bila utrdba že povsem v razvalinah, so ti starodavni zidovi ameriški del študentov močno navdušili, še posebej pa dejstvo, da je bil tamkaj posnetih nekaj prizorov v filmu Pogumno srce v katerem je igral Mel Gibson. Zanimivo kako veliko naredi pop kultura za promocijo nekega kraja.

***

Moja Erasmus zgodba se je pričela veliko pred izleti, ki smo jih bodisi v lastni režiji bodisi v organizaciji Erasmus društva opravljali študenti iz različnih držav sveta. Začela se je pravzaprav na januarski petek trinajstega. Ko sem še ravno pravi čas spoznal , da se nahajam na napačnem letališču in da do mojega leta v Dublin ni več veliko časa. Irska prestolnica je bila sprva vse prej kot prijazno mesto za nekoga, ki  si mora v manj kot tednu dni poiskati sobo, opraviti z vso administracijo na univerzi in si urediti življenje za naslednjih pet mesecev. Ampak po nekaj razburljivih dneh se je ritem končno nekoliko umiril in posvetil sem se lahko stvarem zaradi katerih sem se v prvi vrsti odločil za Erasmus izmenjavo na Irskem: študiju in spoznavanju novih ljudi. Študij se je predvsem nanašal na izdelavo diplomske naloge v povezavi z etničnim konfliktom na Severnem Irskem. No, pa vendar sem se udeležil še nekaterih predavanj. Toliko, da sem dobil občutek študiju geografije na Irskem. Družabni del je bil zgodba zase. Vsi tisti stereotipi o Erasmusu, ki sem jih slišal pred odhodom, so držali kot pribiti. Divje študentske zabave, ljubezenska razmerja, začetek novih tesnih prijateljskih vezi. Morda je visoka cena alkohola na Irskem vplivala na to, da smo se naučili spoštovati pivo, ga piti zgolj zaradi okusa in ceniti družabnost, ki se ustvari okoli te pijače.

Irska, dežela s tragično preteklostjo, se marsikomu vtisne v spomin, vsaj zaradi enega razloga. Izjemna gostoljubnost domačinov. Pa najsi gre za malenkost kot je neznančeva roka, ki prijazno podrži vrata, da lahko oseba za njim bolj sproščeno vstopi v prostor. Ali pa navada zahvaliti se vozniku pri izstopu iz avtobusa. Prijaznost domačinov se zrcali tudi v dejstvu, da kljub neverjetno visoki motorizaciji ljudje še vedno ustavljajo avtostoparjem. Pravijo, da imajo slabo vest, če ne ustavijo in imajo proste sedeže in se peljejo v isto smer.

***

Po krajšem postanku na enem najbolj zahodnih predelov Evrope, rtu Garraun, in fotografiranju, smo se vrnili na avtobus in se odpeljali mimo gozdov tisovine in razmejenimi travniki na katerih so se pasle ovce. Moja študijska izmenjava se je bližala koncu in medtem ko je avtobus drvel po ozkih cestah na irskem podeželju sem razmišljal česa vse bom bogatejši ko se bom vrnil domov. Vsekakor gre denar, ki ga program Evropske unije namenja študentom na evropskih univerzah, ki se odločijo eden ali dva semestra preživeti na partnerski instituciji v tujini, za pravo stvar in to je izobrazba. Tako formalna kot neformalna.

Z raziskovalnim delom v Belfastu, ki sem si ga zaradi slovesa kot poslednje krizno žarišče v Zahodni Evropi izbral kot temo za svojo diplomsko nalogo, sem lahko prišel do številnih zanimivih zaključkov. Ti ne bi bili dosegljivi, če bi se posvetil zgolj obdelavi gore literature, kar bi bila doma običajna študijska metoda. Tako pa sem lahko spregovoril z žrtvami severnoirskega konflikta, političnimi veljaki in predstavniki nevladnega sektorja, ki se trudijo spraviti sprte Irce in Britance in jim ponuditi prihodnost brez etničnega nasilja. Svojevrstna izkušnja je bilo tudi udeležba na predavanjih, ki potekajo zgolj v angleščini in doživeti drugačen način učenja snovi, ki temelji predvsem na sprotnem delu. Učenje jezika v domovini angleščine pa je že samo po sebi predstavljalo svojevrsten izziv.

In tu je prišla na vrsto neformalna izobrazba, ki smo jo bili deležni mednarodni študenti na tem otoku, ki slovi po svoji smaragdni barvi. Spoznavanje domačinov, njihove kulture, zgodovine in obiskovanje naravnih čudes, oblik ki so jih izdolbli velikanski ledeniki ali napravili potoki lave. Bivanje na Irskem pa je še najbolj prispevalo k moji samostojnosti.  Življenje stran od mame, ki je za marsikaterega Slovenca tako nepredstavljivo, odkrivanje kuharskih potencialov in pranje lastnega perila je obogatilo mojo osebnostno rast. Sprva sem si želel v tujino, da bi ubežal monotoniji vsakdana v Ljubljani in bremenu družbe, ki sem ji pripadal. A kmalu sem spoznal, da potovanje ne pomeni beg, pač pa iskanje ljudi. Znotraj univerzitetnega kampusa nihče ni bolj dovzeten za pogovor in preživljanje skupnih trenutkov, kot so mednarodni študenti. Najsibodi ob potepanju po Irski najsibodi ob skupinskem spremljanju nogometne lige prvakov. Medtem ko imajo domači študenti svoj ustaljen krog prijateljev in znancev, smo bili tujci tisti, ki smo vsak dan polnili telefonske imenike z novimi številkami.

***

Erasmus je izkušnja, ki ti spremeni življenje, je najpogosteje slišati od študentov, ki so bili njen del. Prvotna ideja programa, ki letos praznuje svojo petindvajseto obletnico obstoja, je bila omogočiti študentom pridobivanje študijskih izkušenj v tujini. Toda menim, da ne gre zgolj za prenos dobrih tujih praks na domače dvorišče ampak tudi za promocijo svojega kraja v mednarodnem okolju. Hočeš nočeš smo Erasmus študenti ambasadorji svoje domovine. Predstavili naj bi jo v dobri luči. Na žalost sem spoznal, da o Sloveniji kroži govorica o zaostali vzhodnoevropski državi z zanemarljivim političnim, ekonomskim in kulturnim vplivom. Prav zaradi dejstva, da ti stereotipi temeljijo na nepoznavanju naše dežele, njene večstoletne burne zgodovine in na neodkritosti ogromnega turističnega potenciala, je verjetno skorajda nujna naloga vsakega slovenskega študenta v tujini, da jo dobra zastopa. V času vzpona keltskega tigra je Irska veliko vložila v promocijo svojih mest in naravnega okolja in tako v času konjunkture njen turističen sektor beleži velik vzpon. Po tej poti bi morali stopati tudi Slovenci. Prepričati tujce, da Slovenija ni zgolj koridor do toplega Sredozemskega morja, prestolnica s trojnim mostom v središču ali kraj z idiličnim jezerskim otokom, ampak še mnogo več, je v današnjem svetu, ki se vse bolj očitno deli na razviti del in periferijo, nuja. In prav temu so namenjeni programi kot je Erasmus: izobrazbi o svetu in promociji domačega kraja.

 Peter Kumer

Tags: Erazmus, Slovenija