Gredo postojnski taborniki po svoje …

Objavljeno: 8. februarja 2014

»Za topel prostor so na lastno pobudo in zaenkrat z lastnimi sredstvi poskrbeli postojnski taborniki.«

Kot mladinski delavec v četrtkovih Odmevih med vsemi slabimi vestmi iz Postojne vsekakor nisem preslišal tega stavka. Čestitam vsem prizadevnim postojnskim tabornikom in tudi ZTS kot organizaciji. Za pobudništvo, človečnost in pogum.

O takšnih vesteh sanjam že 15 let, od leta 1999. Čeprav ne rečem, da se kdaj vmes ni že kakšna zgodila. Še vedno se spominjam trenutka, ko sem se sprehajal po Washingtonu DC in na nekem manjšem trgu v mestu opazil dokaj velik spomink skavtom za vse, kar so dobrega storili za svojo okolico. »To je bistvo skavtstva,« sem takrat kot novopečeni voditelj popotnikov in popotnic  v ZSKSS (mladih, starih 17-21 let) vzneseno razmišljal, »da mladi do te mere služijo družbi, da ta to prepozna in se jim zahvali.« Kot večina mladinskih voditeljev pa sem se tudi sam takrat ubadal s čisto drugimi rečmi: z motivacijo mladih, s tem, ali bodo / bomo kot skupina sploh dali kaj od sebe … O nekem drznem služenju družbi, po katerem bi bili prepoznavni, niti nisem upal razmišljati. To je bilo še tako daleč od realnosti …

Gremo mi po svoje

In kot nalašč, v soboto dopoldne na TV vrtijo film Gremo mi po svoje. Film o teh istih tabornikih, ki je sicer po žanru pravi mladinski – z mešanico humorja in pustolovščine – a po vsebini daleč od dejanj, ki jih v tem času kažejo postojnski taborniki. Poln je nerazrešenih medgeneracijskih (ne)vzgojnih odnosov, ki se gladijo s pedagoško neutemeljenimi kaznimi ali s tem, da se napake mladih in starešine pač pozabljajo. Starešina (in občasno tudi mladi) pije alkohol, kadi, preklinja. O tem, kaj so skavtske ali taborniške vrednote, ni slišati nič. Bistvo skavtske izkušnje je v tem filmu prikazano kot zabava, ki je mogoča, ker staršev ni zraven, ker je starešina nesposoben nadzirati situacijo in ker je tabor postavljen v okolju, ki razkrije marsikatero posameznikovo šibkosti, da se jim skupaj lažje smejimo.

Daleč stran od služenja družbi, ki je vrhunec skavtske vzgoje in o katerem so poročali v četrtek.

Zakaj tako velik kontrast?

Kaj lahko sklepamo iz tega velikega kontrasta, ki ga na eni strani prikazuje postojnska vest in na drugi sobotna ponovitev filma? Najmanj to, da tabornike, pa tudi skavte in večino ostalih mladinskih organizacij okolica vidi popolnoma drugače kot se vidijo same. Nadalje tudi, da se vse te organizacije na eni strani spopadajo z visokimi ideali, ki jih želijo dosegati in na drugi s pop kulturo potrošništva in večinskega dezorientiranega dela mladine, ki si želi večino časa preživeti v stanju zabave. In še, da imajo prav te organizacije zelo težko nalogo voditi mlade od zagledanosti vase in kulture žuranja do širše odprtosti in pripravljenosti služiti družbi.

Mladinsko delo: pot odpiranja in predajanja skupnosti

Že zakon, sprejet leta 2010, pravi, da mladi skozi mladinsko delo na podlagi lastnih prizadevanj prispevajo k lastnemu vključevanju v družbo, krepijo svoje kompetence ter prispevajo k razvoju skupnosti. Pri tem je najpomembnejših prav zadnjih nekaj besed: prispevek mladih k razvoju skupnosti. Vse ostalo (pridobivanje kompetenc, vključevanje v družbo …) se namreč dogaja tudi še marsikje drugje: v šoli, v mladostniških klapah, v športnih klubih – in za to ne potrebujemo mladinskega dela.

Naloga mladinskega dela je, da mlade potegne iz zaprtosti vase in apatičnosti ter jim v nekajletnem procesu (da, tako dolgo to traja!) pomaga, da družbi dajo najboljše, kar imajo. S tem pa seveda obogatijo tudi sebe. Pa se to v mladinskih organizacijah res dogaja? Ponekod, kot vidimo, se. Vse preveč pa jih žal ostaja v prvi fazi: v fazi Gremo mi po svoje. V fazi pop kulture, žura in sem ter tja tudi kakšnega malega presežka.

Kako zgraditi uspešno mladinsko organizacijo? Smernice bom skušal podati v petih kratkih točkah. Uporabne so tako za delo na lokalni ravni kot tudi za vodenje večjih organizaicj.

1.    Jasne vrednote organizacije

V Sloveniji vse prevečkrat vlada liberalnost v sprevrženem pomenu besede – ne v smislu svobode kot vrednote ampak v smislu odsotnosti vrednot. Mladinske organizacije vse premalokrat poudarjajo, kaj so, s tem pa tudi, kaj niso. Mislijo, da bodo z jasno artikulacijo vrednot (in s tem tudi ne-vrednot) odbijale mlade. A moja izkušnja govori drugače: ne vsi, a določen delež mladih se enostavno nalepi na vrednote. Drugi pa na druge. In zato imamo v civilni družbi in mladinskem delu pluralnost!

2.    Izhajati iz dobrega pri posamezniku

Mladinske organizacije se od šolskega sistema razlikujejo po tem, da slednji preko sistema ocenjevanja učencem postavi letvico, ki jo morajo preskakovati in je vedno višja. Kdor ne preskoči, ponavlja skok. Mladinsko delo pa si lahko privošči, da izhaja iz notranjih potencialov posameznika, iz tistega, kar ta dobrega prinaša s sabo.

Mladinski voditelj ali delavec vzame tisto, kar je v mladostniku dobrega ter to preoblikuje tako, da nastane prispevek za celotno skupino oz. skupnost. To že rojeva prve male prispevke k razvoju skupnosti.

3.    Navdihujoče vodenje z zgledom

Vodenje v mladinskem delu mora biti ravno nasprotno vodenju, prikazanemu v filmu Gremo mi po svoje. Starešina tam NI bil zgled. NI bil predan skupni ideji in nalogi. NI živel skavtskih vrednot. NI bil prvi za akcijo. Mladinski voditelji in delavci moramo biti tisti, ki utelešamo vrednote organizacije, deklarirane v prvi točki. Samo preko nas se bo virus širil naprej. Drugače se ne bo.

4.    Jasne meje

V tem delu je mladinsko delo zelo podobno treningom na športnem področju. Če ni jasnih mej, tudi rezultata ne bo. Če bi prejšnje tri točke idealno uresničujevali, ta najbrž sploh ne bi bila potrebna, saj bi vsi goreli za skupno dobro. A ker je kljub voljnemu duhu telo včasih šibko, je potrebna tudi ta. Skladno z vrednotami je potrebno vedeti, kaj je prav in kaj narobe. Prestopke je potrebno sankcionirati, skoraj nikoli z izključitvijo, ampak na druge načine. Res je, mladi mladinsko delo doživljajo predvsem kot prosti čas in zabavo, a če v njem ne vidijo tudi nekaj novega, drugačnega, nekaj, za kar se je vredno vsaj malo potruditi, to tako ali tako nima smisla.

5.    Skrb za podobo organizaicje v javnosti

Med skavti smo voditelji že dolgo časa govorili vice, ki to sploh niso bili. »Kdo so skavti?« »Tisti, ki prinesejo Luč miru in na Brezjah delijo vodo.« Ko mladinski voditelji ali delavci drugim, ki so bolj zunaj, govorimo o vzrokih in posledicah svojega početja, se mi zdi smiselno naše delo in s tem mladinske organizacije predstavljati kot tretjega partnerja pri socializaciji mladih. Mladinsko delo je poleg šole in družine tretji partner, pri katerem mlad človek dobi vse potrebno za svojo normalno vključitev v družbo. Že če eden od teh treh ne opravi svoje vloge, mladi osebi nekaj manjka. Kot v družini človek dobi najpristnejšo ljubezen in vrednote, kot v šoli dobi tisti skupni imenovalec, ki mu omogoči, da funkcionira v družbi, tako v mladinskem delu dobi tisto vmesno stopnjo formacije, ki mu omogoči, da gradi skupnosti in v njih prispeva. Tako tiste z malo člani kot tiste z veliko. Tako tiste, v katerih se vsi strinjamo, kot tudi tiste, v katerih se ne.

Si upate skupaj z menoj postaviti tezo, da v Sloveniji tako primanjkuje družbenega dialoga tudi zato, ker ne jemljemo dovolj resno mladinskega dela? In še eno: da če bi bili vsi mladinski voditelji in delavci takšni, kot ga Zrnec igra v Gremo mi po svoje, ne bi nikoli videli plemenitega dejanja postojnskih tabornikov?

Matej Cepin, Socialna akademija

 

/fotografija vzeta iz www.rtvslo.si/

Tags: , , ,


2 Responses to Gredo postojnski taborniki po svoje …

Komentiraj prispevek!

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

Back to Top ↑

UA-42404711-1