Ob smrti Hansa Künga, utemeljitelja svetovnega etosa

Objavljeno: 8. aprila 2021

6. aprila 2021 je v starosti 93 let na svojem domu v nemškem Tübingenu umrl švicarski teolog Hans Küng. Človek, ki je veljal za enega najuglednejših predstavnikov svojega področja in ki je bil najbolj znan kot utemeljitelj svetovnega etosa.

Albert Smrečnik, prostovoljec pri gibanju Svetovni etos Slovenija, je v prvem delu tega prispevka posebej za Socialno akademijo pripravil prevod in priredbo osebnega zapisa Kűngovega prijatelja in teološkega naslednika Hermanna Häringa, ki je bil ob Küngu zadnja leta in tudi dneve. ob koncu pa je temu zapisu dodal še nekaj svojih osebnih misli, pojasnjujoč: »Ni dano vsakemu predrznemu zelencu, da se sreča s takšnim genialnim sodobnikom in lahko z njim v osebnem in prijateljskem odnosu klepeta, si dopisuje, pa tudi potuje in z njim doživlja vsakdanje trenutke.«

Ob smrti velikega teologa (Hermann Häring, prevedel in priredil A. Smrečnik)

Smrt človeka spremeni naš pogled nanj. Postane, kot da zmrzne jezero, se ne dvigujejo več valovi, nikoli ne preplavi več bregov, ne bo več nobenih presenečenj. Sedaj lahko dokončno rečemo, kdo je bil ta človek in kakšen pomen ima za zanamce.

Kljub hudi bolezni je Hans Küng v zadnjih letih le počasi utihnil. Ni minilo niti leto dni, odkar je pri nemški katoliški založbi Herder izšla zadnja knjiga njegovih izbranih del pod naslovom Srečanja. In to kljub temu, da so vsa njegova dela že bila ponovno izdana pri Piperju. To je bilo veliko priznanje Herderja svojemu svetovno uspešnemu domačinu.

Nič drugega ne bi moglo bolje opisati to razkošno, napeto in v konfliktih obremenjeno življenje.

Z vizionarsko močjo je vedno odkrival nove stvari in bil je – kot lahko rečemo za nazaj – vedno korak pred svojimi kolegi, svojo Cerkvijo in oznanjevanjem vere. Začelo se je med njegovim študijem v Rimu (1948–1955). Prav v tem ponosnem središču katolištva je (skupaj z nadprotestantom Karlom Barthom) ekumenizem izbral za katoliško temo. V pripravah na koncil v Vatikanu (1962–1965) je napisal knjižico, ki je za mnoge postala duhovni dnevni red tega epohalnega srečanja. Proti koncu koncila je razvil svojo podobo svetopisemske in sodobne Cerkve (1967), s katero se konzervativci zagrizeno spopadajo še danes.

Svoj znameniti pohod je nadaljeval l. 1970 s svojo preroško kritiko dogme o nezmotljivosti papeža in v teh letih razvil celostno teološko utemeljitev trilogije z deli Biti kristjan, Ali Bog obstaja ? in Večno življenje? Slovenski prevodi teh del v celoti še ne obstajajo.

To je postalo preveč za hierarhe v Rimu in v Nemčiji. Na božič l. 1979 so mu sobratje duhovniki uradno odvzeli cerkveno dovoljenje za poučevanje cerkvenega nauka, vendar so obračunavali brez krčmarja. Z izjemno energijo je Kűng odkril in več kot 20 let razvijal ves svet obsegajočo in svet premikajočo temo svetovnih religij. V več temeljnih knjigah in končno brez vpliva krščanske superiornosti. In to že dolgo preden je Rimu to fascinantno temo odkril tudi sam.

Njegove Cerkvene pobude za reforme se niso zmanjšale in krog njegovega razmišljanja se je sklenil, ko je z gladkim prehodom začel razvijati projekt svetovnega etosa. Ta projekt ni naiven poziv k moralni oborožitvi ampak vključuje vse temeljne teološke in religijske raziskave, ki jih je Küng opravil že prej. Izpopolnil pa jih je z vedno bolj konkretnimi izkušnjami in pogledi, pridobljenimi na svojih potovanjih po svetu. Postal je skrbnik in pobudnik svetovnega miru in opomin, da lahko svetovne religije v tem procesu odigrajo pomembno vlogo.

Prav zdaj, ko začetne pretrese doživlja katoliška Nemčija, se je njegovo življenje končalo. Nemška sinodalna pot je sprostila nepričakovane sile. Vprašanja, ki so bila zatirana od leta 1965 naprej, se ponovno odpirajo. Ženske zahtevajo jasno priznanje enakopravnosti, homoseksualci pa svoje celostno dostojanstvo. Marsikje se zopet razpravlja o nezmotljivosti učiteljske službe, predvsem pa so povsod v središču njegove velike teme:

• znanstveno reflektirana in pravoverno neprikrita podoba Jezusa iz Nazareta (leta 2014 izšla v slo. prevodu kot Jezus),
• njegovo nenehno opozarjanje, naj se veroizpovedi ne izrodijo v racionalno zagotovljene stvarne definicije, pa tudi
• njegova kritika smrtonosnega klerikalizma, ki svojo iznakaženost kaže bolj jasno kot kdaj koli prej.

Razumljivo, da varuhi vere na škofovskih sedežih in katedralah te negotovosti niso prenesli. In kako se je na to odzval Küng? Na vrhuncu svojega ustvarjanja sobratom duhovnikom in kolegom ni prizanesel s kritiko. Toda v tej vznemirljivi borbi se ni nikoli utrudil. Preveč se je zanimal za kulture, literaturo, glasbo – in za (konkretnega človeka. Dokler si je to še lahko privoščil, je bil dobesedno pregovorno gostoljuben, ni poznal ne konfesionalnih, ne poklicnih, ne državnih meja.

Najbolj pa sem ga občudoval zadnje mesece njegove hude bolezni, ko je le še težko govoril in se skoraj ni mogel več gibati.

Briljantni zabavljač, ki je nekoč obvladoval velike družbe in je z lahkoto prehajal iz enega jezika v drugega, je postal blaga, notranje zadovoljna oseba. Imel je lepo življenje, je večkrat rekel. Očitno je v zadnjih dneh čutil, da se mu bliža smrt, in jo sprejel z veliko umirjenostjo. Vendar se mu ena želja ni izpolnila, kar je izrazil pred nekaj dnevi: Žal mu njegovega teološkega življenjskega dela v Rimu niso hoteli rehabilitirati. Razloge za to zavrnitev bodo morali nekoč razložiti Rim, Rottenburg in nemška škofovska konferenca.

Zdaj je Hans Küng verjetno izkusil, kar je leta 2009 takole izrazil v svojem velikem verskem pričevanju iz pisma Korinčanom: »Zdaj je moje spoznanje le delno, potem pa bom v celoti spoznal, tako kot sem bil v celoti prepoznan tudi sam. Zdaj pa ostajajo vera, upanje, ljubezen, to troje. Največja med njimi je ljubezen.«

Hans Küng, ta neutrudni delavec v Gospodovem vinogradu, tovariš, ki mu je Tübingen postal kraj življenja, je našel svoj dom v Božjem kraljestvu.

Globoko je oblikoval mojo teologijo in mojo vero. Priklanjam se mu v globokem strahospoštovanju.

Nekaj misli o pomenu Küngovega dela za Slovenijo (A. Smrečnik)

Zvone Štrubelj je bil duhovnik za izseljence v Stuttgartu. Künga sva vprašala, kdaj bo doma in če lahko prideva na oseben obisk. Presenetljivo naju je takoj prijazano povabil in povedal, da avtobusa romarjev ne more sprejeti, lahko pa pride k njemu skupina največ 6 ljudi. Ko nas je prijazno sprejel in pogostil v svoji dnevni knjižnici, svoji delovni sobi, sem videl, da je tam na sedežni bil udoben prostor za povaljbenih 6 gostov. Tam je Küng že imel pomembna srečanja in pogovore s  pomembnimi osebnostmi sveta in zgodovine.

Na obisk pri Küngu leta 2010 sem se dobro pripravil in prebral njegove življenjepise. Vprašal sem ga, če je res razočaran razmišljal na poti iz Nemčije v Švico, da se s svojo športno Alfo zaleti v drevored in naredi konec življenju in težavam pod krinko nesreče? Pogledal me je in rekel: »Kaj vi vse veste o meni!«

Kűnga smo seveda povabili v Slovenijo in vprašali, če bo kaj prišel. Sprva ni bil navdušen. Dejal je, da je star in zdaj manj potuje. Če bomo pripravili kaj pomembnega, pa mogoče… Kasneje ob odhodu pa nam je tajnica diskretno povedala, naj s pripravo povabila in terminom pohitimo, ker možakar resnično vedno manj potuje in skrbno izbira… No, Zvone Štrubelj je bil po objavi pogovora s Kűngom v Vzgoji naposled naprošen, da ga v letu 2012 povabi na ekumensko predavanje v Slovenijo. Dogovorili smo se, da ob tem dogodku in ob njegovi navzočnosti pripravimo tudi Ustanovitev gibanja Svetovni etos Slovenija. Zvone Štrubelj je ponoči sporočil veselo novico… Kűng pride k nam, v Slovenijo! Še več, zaupal nam je celo pdf dokument svoje najnovejše knjige Priročnik Svetovni etos 2012, rekoč naj ga prevedemo in izdamo do njegovega obiska.

Leta 2012 je Kűng prišel v Maribor predavat na ekumensko srečanje o vrednotah, ki povezujejo EU. Pripravili smo ustanovitev Slovenskega Weltethosa, Gibanje Svetovni etos Slovenija, pa tudi knjigo, prevod Priročnika svetovni etos. Pripravili smo tudi Manifest Gibanja Svetovni etos, ki ga je prvi podpisal Küng. Navzoča je bila tudi ekipa RTV Slovenija z Igorjem Juričem, ki je z njim posnela pogovor. Zgodovinski dan in dogodek ter uspeh sodeloavnja na celi črti!

V Mariboru me je leta 2012 neka odrasla oseba zaskrbljena vprašala, zakaj ta čuden in sporni Kűng, ko pa je baje izobčen iz Cerkve? »Halo,« sem rekel, od kod vam take bajke in predsodki; res so mu sobratje duhovniki in teologi l. 1979 vzeli službo in prepovedali učiti in pričevati v Cerkvi, dobil pa je v Nemčiji novo svobodno in od Cerkvenega nadzora neodvisno službo za raziskovanje ekumenizma, premožne osebnosti so mu za projekt svetovni etos ponudile obilna sredstva, da je lahko raziskoval in ustanovil Ustanovo Weltethos, hišo s pisarnami in sodelavci, kasneje pa še neodvisen znanstveni Institut na državni Univerzi.

Künga sem l. 2012 pospremil iz Maribora na letališče v Grazu. Po slovesu sem skozi zastekljeno steno nemočno opazoval, kako je starec pri preverjanju moral vzeti iz hlač pas, in kako si je moral sezuti čevlje… Niso ga poznali, niso imeli slutnje, kako pomembnega, velikega in srčnega človeka v podobi starega dedka imajo pred sabo in preverjajo.

Nisem pa docela razvozlal skrivnosti, ali je zares obstajal osnutek prevoda njegovega dela Biti kristjan iz leta 1974 in obležal v predalu. Škof Grmič je želel prevod izdati pri Mohorjevi … Pogumni Hrvatje ga imajo od leta 2001. Toda leta 2014 nam je vendarle uspelo izdati vsaj slovenski prevod enkratnih poglavij njegove knjige Jezus.

Kűng je predlagal pogovor z Ratzingerjem, ko je bil ta izvoljen za papeža. Naposled ga je ta povabil v Vatikan na kolegialni obisk. Ko je Ratzinger presenetljivo odstopil, mu je čestital k tej potezi, ker je bila modra in pogumna. Tudi papežu Frančišku je l. 2013 poslal svoje nove knjige in bil vesel njegovega prijaznega bratskega odgovora in dopisa.

Ob branju aktualnih prispevkov z nemškega govornega področja ob njegovi smrti se mi poraja tole: ko bi duhovniki in ostali verniki bolj poslušali Kűnga v njegovi človekoljubnosti in mu manj nasprotovali, bi imeli manj težav in več spoštovanja.

Albert Smrečnik

Zapis predstavlja osebno mnenje avtorja in ne predstavlja nujno mnenja Socialne akademije kot organizacije.

Fotografija: Wikipedia / druzina.si

Tags: Albert Smrečnik, Hans Küng, Slovenija, svetovni etos