Je zbiranje sredstev lahko poklicna dejavnost?

Objavljeno: 30. novembra 2014

Začel se je advent. To je tudi čas, v katerem več svojih sredstev namenimo za darila, pomoč ljudem v stiski ali kakšne druge dobrodelne namene. Kako darežljivi smo prebivalke in prebivalci Slovenije? Verjetno večinoma predpostavljamo, da naj sredstva v človekoljubne in dobrodelne namene zbirajo prostovoljke in prostovoljci. Kaj pa če se nekdo s tem poklicno ukvarja; kako v tem primeru gledamo nanjo oz. nanj in posledično na zbiranje sredstev v dobrodelne namene?

O teh in drugih vprašanjih smo se pogovarjali z mag. Livijo Rojc Štremfelj, predsednico Združenja za razvoj nepridobitnih organizacij – ZRNO, ob robu 3. srečanja zbirateljev sredstev na Debelem rtiču, 11. oktobra 2014.

Za angleško besedo fundraising obstaja v slovenščini več prevodov: zbiranje sredstev, pridobivanje sredstev. Je že kak ustaljen?

Ne. Moram reči, da sem povprašala na vladno službo za slovenski jezik, če je kakšna možnost, da se sprejme besedo fundraising in jo umesti v SSKJ. Namreč, marketing poznamo, coaching poznamo, ker sta to že toliko ustaljeni besedi. Moram reči, da glede na to, da se ne prepoznava – niti fundraiserja kot človeka, ki opravlja to delo kot svoj poklic, niti fundraisinga kot zelo pomembnega dela delovanja organizacije – bom verjetno še dolgo časa neuspešna pri tem, da bi ustalila to besedo.

Fundraising razumemo kot pridobivanje darov/donacij, članarin, prostovoljskega dela itn. Kako pomembne so te dejavnosti pri financiranju nepridobitnih organizacij v Sloveniji?

V Sloveniji so leta 2012 prihodki iz zasebnih donacij – od posameznikov in podjetij – predstavljali le 9 odstotkov proračunov nepridobitnih organizacij. Tukaj je še zelo veliko možnosti za razvoj. Če pa gledamo samo na humanitarne oz. dobrodelne organizacije, torej društva za pomoč ljudem, kot so klasificirana v AJPES-u, pa znaša delež 12 odstotkov. Slednje organizacije se bolj zavedajo, da je treba načrtno delati na fundraisingu, saj so glavni viri financiranja posamezniki in podjetja.

Kako se odraža pripravljenost za darovanje/doniranje v Sloveniji? Kakšno je razmerje med tistimi, ki so letno vsaj enkrat darovali, in tistimi, ki sploh niso darovali?

Pri nas naj bi doniralo 31 odstotkov ljudi najmanj enkrat letno, žal pa nimam podatka, koliko jih večkrat. Povprečna donacija znaša 20 evrov, letno pa ljudje povprečno donirajo 45 evrov.

Kako se še drugače odraža ta podpora, ali ljudje samo z denarjem podpirajo?

Ne, zelo veliko imamo prostovoljcev. Pomislite samo na gasilce. Kaj bi bilo ob žledu, če bi bili ljudje plačani!? Zelo malo bi bilo narejenega. Ogromno se naredi prostovoljno. Imamo veliko amaterskih kulturnih društev, vsi športniki so prostovoljci, mogoče tega sploh ne dojemamo, ker se nam zdijo ti prostovoljci tako samoumevni.

Društev je ogromno, mar ne?

Ogromno. Skupaj imamo 22 000 društev; potem imamo še zavode, ki jih je okoli 3 000, pa ustanove. Večina društev temelji na prostovoljcih. V vseh teh treh vrstah nevladnih organizacij je zaposlenih 7 000 ljudi.

V Zahodni Evropi so zelo razširjene akcije pridobivanja sredstev prek direktne pošte, tj. pošiljanje prošenj neposredno na naslove ljudi, s katerimi jih nagovarjamo k darovanju. Kakšno vlogo igra tovrstno zbiranje sredstev v Sloveniji?

V Sloveniji zelo veliko organizacij zbira sredstva prek direktne pošte, a jih zelo malo to počne zelo dobro. Ta tehnika je v tujini zelo razvita, medtem ko pri nas še ni. Pošiljanje pisne prošnje na več naslovov je sicer nekaj normalnega, ampak se organizacije nikoli ne vprašajo, zakaj imajo tako slab odziv. Ne znajo namreč na pravi način pristopiti k donatorju. To je tudi fokus srečanj zbirateljev sredstev, in sicer da se pogovorimo, kako na pravi način pokazati donatorju, kako dobra dela delamo.

Kdo so najpomembnejši akterji pri podpiranju civilnodružbenega udejstvovanja v Sloveniji? Kako se kaže njihova vloga v profesionalizaciji pridobivanja sredstev?

Sami ljudje so najpomembnejši akterji. Vse nevladne organizacije naj bi vzniknile iz potrebe, ki jo nekdo prepozna. Vedno nekdo predlaga drugim, da se pridružijo, da naredijo društvo in peljejo potem neko poslanstvo naprej. Potem je na posamezniku, ki je običajno zelo predan poslanstvu, da povleče organizacijo naprej. Ko organizacija uspešno dosega svoje cilje, kar največkrat pomeni, da dobro skrbi za svoje uporabnike, je profesionalizacija nujna, saj edina omogoča nadaljnjo rast. In koga je bolje zaposliti v taki organizaciji, kot človeka, ki 100-odstotno verjame v njo.

Kaj pa pri doniranju?

Pri doniranju dobiš svojo bazo ljudi, ki te podpirajo: bodisi so to prostovoljci ali donatorji. V desetih letih pridobiš dosti zvestih podpornikov. Potem se pa »vijugaš« med ukrepi države, npr. leta 2007 je velik val sprožila uvedba namenjanja dela dohodnine organizacijam, kajti le-te so lahko odtlej dosti hitro prišle do sredstev, ki jih prej niso pričakovale. Imamo tudi FIHO (Fundacija za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij), iz katere nekatere organizacije pridobivajo sredstva, pri čemer ima FIHO svoja pravila glede delitve sredstev. Obstaja tudi Fundacija za šport, drugih vidnejših in vplivnejših fundacij pa za naše organizacije žal ni.

Kateri politični, pravni ali družbeni pogoji v Sloveniji še posebej podpirajo pridobivanje sredstev (morda lahko primerjate s stanjem v Nemčiji) in kateri jih ovirajo?

Recimo, če v Avstriji donirate 10 000 evrov, imate tudi 10 000 evrov olajšave pri obdavčitvi. V Italiji je zgornja meja za tovrstno olajšavo 70 000 evrov. V Sloveniji ta znaša 0,03 odstotka celotnega obdavčljivega prihodka. Se pravi, če bo moji organizaciji doniral podjetnik, ki je ustvaril 10 000 evrov obdavčljivega prihodka, se mu odšteje samo 30 evrov od davčne osnove, tako da ga to ravno ne spodbuja k doniranju. Pri velikih korporacijah se sicer nekaj že nabere, ampak manjši donatorji, če bi imeli vsaj 5 000 evrov olajšave, bi se prej odločali za to.

So bili kaki predlogi, da bi to mejo zvišali?

Spomnim se, da je lahko posameznik pri dohodnini, ko je bila uvedena v Sloveniji, predložil dokazilo, da je doniral v humanitarne namene in se mu je to odštelo od osnove za dohodnino. Na tem področju si ne prizadevamo dovolj. Se mi zdi, da bi lahko država s kakšnim manjšim ukrepom to omogočila. In zadeva bi gotovo delovala, saj so nekatera društva zelo prizadevna ter bi se s tem financirala in ne bi bilo takega bremena zanje. S tem bi se dosegel tudi eden od glavnih ciljev v tem trenutku, to so nova delovna mesta.

Katera je po vašem mnenju najuspešnejša slovenska kampanja pridobivanja sredstev v zadnjih treh letih in zakaj?

O tem sem že dosti razmišljala. Po vseh merilih se mi zdi, da je to kampanja ob poplavah v Bosni in Hercegovini ter Srbiji letos maja. Izkazalo se je, da so vse organizacije delale za isti cilj. K uspehu kampanje je veliko pripomogla tudi tukajšnja diaspora iz teh držav. Zbralo se je več ton materialne pomoči in več kot milijon evrov v treh tednih. Veliko ljudi se je odzvalo, saj so prepoznali potrebo in so hitro pomagali. Tudi medijsko je bila kampanja zelo dobro pokrita. Ne glede na to pa ne bi bilo takega uspeha, če organizacije ne bi znale mobilizirati svojih donatorjev in prostovoljcev. Zdi se mi, da so vsi delovali za isti cilj. Nihče si ne želi naravnih nesreč, če pa so, stopimo skupaj. Slovenija je v tem primeru pokazala, kako se lahko na različnih ravneh povežemo pri pomoči sočloveku. To je bilo neverjetno.

Kje vidite največji potencial v pridobivanju sredstev v Sloveniji v naslednjih 5–10 letih?

Javna sredstva se počasi krčijo in potencial je gotovo v zasebnih donacijah, se pravi pri posameznikih in podjetjih, o čemer se ravno pogovarjamo na tem srečanju. V to je treba vložiti ogromno dela, rezultati pa so lahko vidni šele čez pet let. Še veliko dela imamo, da naučimo ljudi, kako se to dela.

Koga je treba bolj spodbuditi, fundraiserje ali donatorje?

Mislim, da je treba prepoznati fundraiserja kot poklic. Organizacija mora namreč dobiti človeka, ki bo delal te stvari. Ko ga dobi, ga spodbuja v smislu, da mu omogoča avtonomnost, proste roke pri delu. Fundraising je namreč delo, ki traja 24 ur dnevno. Stalno se moraš veliko učiti, videti ogromno idej, veliko komunicirati z drugimi organizacijami. Fundraiserji nismo ljudje, ki bi bili samo v svojem kotu in bi delali le za svojo organizacijo, ampak vidimo, da lahko skupaj marsikaj pridobimo. Včeraj smo slišali primer, kako je organizacija Sonček iz Maribora uredila, da je mladinsko letovišče na Debelem rtiču dobilo novo kopalnico. Vsi smo pridobili: zadovoljni so v Sončku, tukaj v mladinskem letovišču in uporabniki, to so pa tisti, za katere oboji delajo, se pravi otroci in osebe s posebnimi potrebami. Naša srečanja imajo vedno tudi ta »tihi« cilj, da se med seboj povežemo in da delamo bolje za svoje uporabnike. Zato smo tukaj. Moram pa reči, da v marsikateri organizaciji, v kateri kažejo potencial in so problemi rešljivi v dveh mesecih –v medijih pa se pritožujejo, kako grozno jim je – dejansko fundraiserja ne spustijo zraven ali pa sploh ne vedo, da obstajamo. Fundraiserji imamo namreč eno vrlino, ki jo lahko kdo razume tudi kot slabost, in sicer etiko. Mi ne bomo šli za vsako ceno v to, da bomo dobili denar. Če to pomeni izpostavljanje našega uporabnika kot žrtve, če to pomeni več slabosti kot prednosti – o tem smo se včeraj zvečer pogovarjali – bomo rekli »ne«. Človek, ki je usmerjen v to, da pridobi denar za organizacijo za vsako ceno morda tega ne razume, ampak na dolgi rok se poštenje najbolj izplača.

Obstajajo morda zanimivi primeri modela posvojitve (oseb ali pa tudi predmetov, krajev ipd.) v pridobivanju sredstev v okviru NVO-jev?

Poznam Unicefovo akcijo »Starši sveta«. Poznam primere, ko je kakšen politik kdaj skrbel za kakšnega otroka nekje v Sloveniji, nekoga, ki je bil v reji ali sirota … Projekt »Botrstvo« je na nek način podobna ideja, le da je bolj razširjena po vsej Sloveniji.

Tudi Cerkev v misijonih organizira nekaj podobnega …

Tudi. Pedro Opeka nas vedno prepriča o tem. Opeka je enkrat izjavil, da ne moreš biti prostovoljec, če sam nimaš za preživetje. To je tisto. Stvar je namreč ta, da organizacije v Sloveniji mnogokrat hočejo fundraiserja, ki bo delal zastonj ali pa javnemu delavcu naročijo, da dela tako zahtevna dela. Če hočeš imeti fundraiserja, pomeni, da moraš biti pripravljen investirati v osebo, ki bo delala za prihodnost organizacije. V tem se v Sloveniji še malo lovimo, ampak počasi bo. Z vsakim srečanjem zbirateljev sredstev je bolje.

Hvala lepa za pogovor in veliko uspeha pri vašem delu vam želimo.

Mario Plešej

Tags: , , , , , , , , , ,


Komentiraj prispevek!

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

Back to Top ↑

UA-42404711-1