Kaj ima kultura spominjanja skupnega z željo mladih po spremembah?

Objavljeno: 31. marca 2026

Marčevski večer v Pragi. Skupina mladih iz različnih držav se prvič znajde v istem prostoru, še nekoliko zadržana, a hkrati radovedna. V naslednjih dneh jih čaka skupna pot skozi zgodbe, kraje in vprašanja, ki niso vedno enostavna. 

Med njimi je tudi Nina Glavan, ena izmed mladih pobudnic družbenih sprememb, ki delujejo v okviru Socialne akademije. 

Na to pot se ni podala po naključju. Vodila jo je želja po razumevanju in zanimanje za zgodovino, ki presega učbenike. Že med študijem je začutila, da jo posebej nagovarjajo teme spomina, načini, kako družbe oblikujejo odnos do preteklosti, in kako ta odnos vpliva na sedanjost. Zato se je odločila, da znanje, ki ga je gradila v formalnem izobraževanju, razširi še v prostoru neformalnega učenja, kjer se teorija prepleta z izkušnjo, srečanji in dialogom. 

Ninina izkušnja govori o drži, ki združuje radovednost, odgovornost in pripravljenost na učenje. Ko mladi sami poiščejo priložnosti, stopijo v neznano okolje in se soočijo s kompleksnimi temami, s tem ne oblikujejo le lastnega razumevanja sveta. Takšne izkušnje se vračajo v prostor, iz katerega prihajajo – v pogovorih, projektih in načinu, kako nagovarjajo druge. 

Objavljamo njen zapis. 

Seminar o spominjanju – Češka, 9. 3. 2026 – 15. 3. 2026 

V omenjenem terminu sem bila del mednarodnega projekta »European Culture(s) of Remembrance« (»Evropske kulture spominjanja«), ki ga organizirata »Europäische Jugendbildungs- & Begegnungsstätte Weimar« (»Evropski center za izobraževanje in srečevanja mladih Weimar«) in organizacija »Retrovizor« iz Zagreba. Projekt je sestavljen iz serije seminarjev, ki se osredotočajo predvsem na predstavljanje zgodovine druge svetovne vojne in časa, ki je sledil. Tretji del projekta, pri čemer sta prvi in drugi potekala v Nemčiji in na Hrvaškem, je bil izveden na Češkem. Nastal je v sodelovanju z organizacijo Antikomplex.  

Udeleženci in udeleženke smo se zbrali v Pragi v ponedeljek, 9. 3. 2026, kjer smo se prvi večer spoznavali. S programom smo začeli v torek, ko je dr. Vaclav Sixta s praške univerze predstavil češko zgodovino s poudarkom na treh načinih pomnjenja. Najprej je izpostavil junaške pripovedi, ki predstavljajo pogled zunanjih opazovalcev in so bile predvsem značilne za 19. stoletje, ko so se »prebujali« narodi. Te se izražajo skozi postavljanje večjih spomenikov in obeleževanje nacionalnih praznikov, vendar so pri tem pogosto etnocentrične in brez samorefleksije. Drugi način je nostalgija, ki se osredotoča na izrazito pozitiven odnos do preteklosti, pri čemer zanemarja negativne vidike, kot so neenakost, konflikti, nasilje in ideologija. Tretji način pa zajema travmo in spravo, kjer so v ospredju osebne zgodbe žrtev, ki opozarjajo na grozote preteklosti. 

Na podlagi te sheme je bila predstavljena nacionalna zgodovina Češke: nastanek Češkoslovaške (1918), okupacija med letoma 1939 in 1945, pri čemer je v ospredju predvsem spomin na odporniško gibanje, ter obdobje pod Sovjetsko zvezo, ki mu je bilo prizaneseno le nekaj mesecev med praško pomladjo leta 1968, in prelomno leto 1989. To obdobje danes velja za izjemno pomembno, precej bolj kot ločitev od Slovaške leta 1993. Čeprav v spominu na devetdeseta leta prevladuje nostalgija, pa so se v zadnjih letih pojavila tudi vprašanja, ki ta čas prvič obravnavajo kritično. 

Po uvodnem predavanju smo obiskali Narodni muzej in si ogledali stalno razstavo o 20. stoletju. V ospredju so bili številni, morda nekoliko »spontano« zbrani predmeti, predvsem povezani z vsakdanjim življenjem. Ob tem se zdi, da je umanjkalo splošno, bolj zgodovinsko uokvirjeno sporočilo. Po muzeju smo se odpravili na tematski sprehod v praški četrti Holešovice, kjer nas je vodil Thomas Elmecker. Predstavljeno nam je bilo ozadje nekaterih spominskih mest, ki bi jih sicer lahko spregledali, ob čemer se poraja misel, kako veliko dogajanja in osebnih zgodb ostaja nepoznanih. Zvečer smo prestolnico zapustili in se odpravili v Písek. 

V sredo smo imeli uvodno predavanje o holokavstu nad romsko in sinti skupnostjo. Zgodovinar Michal Schuster je poudaril, da je preganjanje potekalo že od konca dvajsetih let in da so nacisti kasneje gradili na že ustaljenih praksah. V kraju Lety u Písku je bilo vzpostavljeno koncentracijsko taborišče, leta 1942 pa je prišlo do prvih deportacij. Ta del zgodovine je pogosto obravnavan kot »pozabljen« ali »nepoznan« holokavst, Schuster pa ga opredeljuje celo kot »ignoriran«. O dogodkih se do padca režima leta 1989 ni govorilo; še več, Romi so bili asimilirani, na prostoru nekdanjega koncentracijskega taborišča pa je bila v sedemdesetih letih postavljena prašičja farma. Država je po dvajsetih letih raziskovanja in prizadevanj aktivistov ter članov romske skupnosti zemljišče naposled odkupila, danes pa je prostor nekdanjega taborišča ustrezno obeležen. Po ogledu dokumentarnega filma in predavanju smo obiskali omenjeni prostor in muzej. Tam nas je sprejela tudi aktivistka Růžena Ďorďová, s katero smo govorili o polemikah glede postavitve obeležja in o aktualnih razmerah romske skupnosti na Češkem. 

V četrtek smo prispeli v Terezín. Mesto je v času vojne postalo predvsem zbirališče in koncentracijsko taborišče, od koder je bilo judovsko prebivalstvo deportirano v večja koncentracijska taborišča, iz katerih se niso vrnili. Siceršnji prebivalci so mesto takrat zapustili in se po vojni vrnili v svoje domove. Prostori, kjer so živeli Judje, do danes ostajajo prazni. V Terezínu smo obiskali muzej geta, nato pa sta nas sprejeli Radana Rutová in Iva Rapavá. Govorili sta o prenovi muzeja in pripravi nove razstave, razprava pa je odprla tudi vprašanje konflikta med interesi muzeja, njegovo širitvijo in ohranjanjem spomina na preteklost mesta na eni strani ter potrebami lokalnega prebivalstva, ki mu ta prostor predstavlja dom, na drugi. 

V petek smo obiskali malo trdnjavo mesta Terezín, ki je med vojno služila kot prostor za pridržanje in zasliševanje. Po besedah iz razprave prejšnjega dne ta prostor med šolskimi skupinami in drugimi obiskovalci pogosto pritegne več pozornosti kot muzej geta, ki ima za češko preteklost bolj »obremenilen« pomen. Istega dne smo obiskali tudi magdeburške barake, kjer smo se seznanili s prostori, v katerih so bivali Judje. Velik del pozornosti je bil namenjen umetnosti, ki je takrat nastajala – glasbena, likovna, literarna in gledališka. 

V petek popoldne smo imeli še uvodno predavanje v zadnjo temo seminarja, nemško-češke odnose. Predaval nam je profesor praške univerze dr. Matej Spurný. Po vojni je prišlo do nasilja in izgona več kot treh milijonov Nemcev, ki so naenkrat ostali brez državljanstva. Tema je dolgo veljala za tabu; v poznih šestdesetih letih so sicer potekale razprave med izobraženo elito, ki je morala zapustiti določena območja. V devetdesetih letih je predsednik Václav Havel s svojimi izjavami dodatno prispeval k veliki polarizaciji glede te teme, saj je nasilje označil kot odgovor na predhodno nasilje in poudaril, da morebitno vračanje ne bi bilo primerno. Tudi izjavo, da bi bilo opravičilo »na mestu«, je moral po nastopu predsedniške funkcije zaradi pritiskov relativizirati. Danes pa se kažejo prvi premiki v javnem dojemanju; maja 2026 je načrtovano prvo srečanje sudetskih Nemcev po koncu vojne. 

V soboto smo obiskali mesto Ústí nad Labem, iz katerega je bilo po vojni izgnano večinsko nemško prebivalstvo. V regionalnem muzeju smo si ogledali razstavo »Our Germans« (»Naši Nemci«). Po vrnitvi v Terezín smo imeli kratko, a zelo zanimivo in izzivalno delavnico. V prvem delu smo v besedilih iskali »dokaze« o krivdi čeških uslužbencev v Terezínu, v drugem pa smo na podlagi zgodb posameznikov razvrščali, kdo sodi med napadalce, žrtve, opazovalce in tiste, ki potrebujejo pomoč. Naše »sodbe« so bile zelo različne. Dan in seminar smo zaključili z refleksijo, v kateri smo udeleženci delili svoje zadnje premisleke. 

Spomin je konstrukt časa, ljudi in prostora. Če družba in okoliščine nanj niso pripravljene, spomin ne nastane in ne obstane. Pomembno ga je ohranjati in obeleževati kraje dogodkov, hkrati pa je nujna tudi analiza in obravnava – še posebej tistega, kar se je zgodilo pred katastrofo. Takrat so bile namreč postavljene norme, v katerih je kasneje postalo mogoče, da družba zaide s poti človečnosti. Marsikaj bi bilo mogoče preprečiti, če nihče – niti najmanjši del družbe – ne bi niti v najmanjši meri, morda zgolj z molkom, prispeval k temu razvoju. 

Projekt »European Culture(s) of Remembrance« sta zasnovala Markus Rebitschek (EJBW, Weimar) in dr. Boris Stamenić (Retrovizor, Zagreb), izvaja pa se s finančno podporo Evropske unije in Zvezne republike Nemčije. Uspešno izvedbo seminarja na Češkem je podprl finančni prispevek Češko-nemškega sklada za prihodnost ter sodelovanje z Marie Smutno, Petrom Sokolom in drugimi kolegi iz združenja Antikomplex.  

Avtor vseh fotografij je Thomas Elmecker.