Mario Plešej: Se da mir zaukazati?

Objavljeno: 16. septembra 2014

1. del (poglej si še 2. del spodaj)

Takšnega sprejema ne doživiš pogosto: ob prihodu na letališče v Seulu danes dopoldne so nas pozdravili z rožicami okoli vratu 🙂

Po 10-urnem letu iz Frankurta sem srečno prispel v Seul. Poleg mene sta iz Slovenije prišla še dva udeleženca: Maja Hawlina in Bor.

Po pristanku sem se kar na letališču preoblekel v formalno obleko in kot predstavnika Slovenije so me odpeljali na uvodno srečanje mladih voditeljev za prenehanje vojn in mir na svetu. Tam so predstavniki IPYG (International Peace Youth Group) predstavili svojo organizacijo, ki je nastala pred dvema letoma.

Glavni govornik na dogodku je bil Man Hee Lee, 84-letni veteran korejske vojne, ustanovitelj HWPL (Heavenly Culture, World Peace and Restoration of Light), krovne organizacije in prireditelja tega srečanja. Njegov glavni poudarek je, da se morajo mladi in žene združiti po vsem svetu, da bi politične voditelje prisilili v sprejem zakona na svetovni ravni, ki bi preprečeval vojne.

Nagovorila nas je še predsednica mednarodne ženske skupine za mir.

Po govorih smo prisotni slovesno prebrali izjavo o tem, da si bomo prizadevali za mir v svojih domovinah. Potem smo jo še podpisali.

Nekaj predstavnikov je dobilo še posebne nagrade za svoje delo.

Po koncu smo naredili še skupno fotografijo.

Glede na današnje dogajanje in glede na pogovore z različnimi udeleženci in prostovoljci sem dobil vtis, da gre za zelo mlado korejsko organizacijo. Čeprav je ideja doseči svetovni mir vsekakor dobra, pa mi stil današnjega srečanja – bilo je zelo enosmerno, komunikacija od zgoraj navzdol – ni bil všeč. Kot da se bi dal mir zaukazati!? Morda je to posledica korejske kulture? Po mojem mnenju je pot do miru v različnih konfliktih bolj zapletena in vključuje dialog.

Občutek me tudi navdaja, kot da je to srečanje plačano v smislu, gletje koliko udeležencev se je zbralo iz vsega sveta na tem srečanju, a tisti, ki smo tu, se za to nismo posebej trudili niti nismo prišli zaradi globokega prepričanja. Se da mir kupiti!?

Po drugi strani me pozitivno preseneča ogromno mladih korejskih prostovoljcev, ki sodeluje na tem srečanju in so zelo prijazni in kot kaže, niso tu zaradi denarja. Ena od njih mi je povedala, da je to, da je spoznala IPYG, spremenilo njen način razmišljanja in delovanja. Pozitivno se mi zdi tudi to, da smo res prišli skupaj mladi in manj mladi iz vseh koncev sveta. To je prilika za pogovore, nova partnerstva …

Tako, moj nekoliko kritičen pogled na današnji dan. 

Jutri je na sporedu otvoritvena slovesnost. Zdaj se kot predstavnik mladih iz Slovenije udeležujem uvodnega srečanja World Alliance of Religions Peace Summit, Seoul, Korea.

2. del

Tega, kar sem danes doživel na Srečanju svetovnega zavezništva religij za mir (World Alliance of Religions Peace Summit) v Seulu, nisem pričakoval. Ob koncu drugega dneva v Seulu pa se mešanih občutkov glede tega srečanja in korejskih organizatorjev nisem znebil.

Zjutraj sem šele videl, kje smo nastanjeni. Gre za turistični kompleks v hribovski okolici Seula. Po zajtrku smo imeli prosto do 11.00, zato sem se odpravil na pohod po okoliških poteh. Naredil sem krožno pot in pri tem osvojil najvišji bližnji hrib (578 m). Zgleda tako kot bi hodil po Golovcu. Na poti nisem srečal niti enega človeka.

Po povratku sem se oblekel v nošo z Razborja nad Slovenj Gradcem — hvala Albini in Izidorju za pomoč pri tem. Pred odhodom na otvoritveno slovesnost na olimpijski stadion v Seulu, se je na hodniku hotela zbrala pisana množica v tradicionalnih oblačilih iz različnih držav.

Sledila je vožnja do stadiona, pred katerim so nas organizatorji bolj ali manj uspešno skušali razvrstiti v vrste za vhod v stadion.

Ko smo končno odšli v stadion, so nas na poti do vhoda pozdravljali evforični mladi in starejši Korejci, ki so mahali s transparenti z gesli o miru in mobiteli, na katerih so bile prikazane zastave držav, ter vzklikali: “We want peace!” Česa tako evforičnega še nisem doživel. Vzdušje se je preneslo tudi name.

Ko smo prišli do vhoda v stadion, smo zagledali poln stadion, ki je glasno ploskal. Zbranih je bilo okoli 100 000 ljudi. Potem smo kot posebni gostje vstopili skozi stilizirana vrata na stadion in doživeli sprejem, kot da bi bili na olimpijskih igrah.

Nato smo se posedli in začela se je prireditev, ki me je z množičnimi skupinskimi nastopi spominjala na povorko, kot smo jih npr. imeli 25. maja vsako leto na beograjskem stadionu v času Titove Jugoslavije.

Sledilo je več slavnostnih govornikov, med drugim tudi Stipe Mesić v živo in Milan Kučan prek videoposnetka. Glavna zvezda večera pa je bil 84-letni veteran korejske vojne in potomec kraljeve družine ter vodja HWPL-ja Man Hee Lee. Njegov nagovor pa se mi je zdel nekoliko zmeden v smislu, da je govoril o svetopisemskih odlomkih, o Jezusu pa tudi o Koranu in budizmu, o pravem razumevanju svetih besedil, pri tem pa sem dobil občutek, kot da hoče Man Hee Lee povedati, da ima on pravo razumevanje. Večkrat je pozval k poenotenju vseh religij, mladih in žensk pod okriljem organizacij HWPL, IPYG in IWPG, da bi pritisnili na svetovne odločevalce, da sprejmejo pravno zavezujoč sporazum na svetovni ravni o prepovedi vojn.

Ko so predstavljali voditeljico IWPG, so jo naslovili kot mater vseh narodov, kar me je tudi zmotilo. Skratka, zaznal sem več elementov poveličevanja oseb na vodilnih položajih teh korejskih organizacij. Me je pa presenetilo, da je bilo prisotnih veliko verskih voditeljev, med njimi tudi filipinski kardinal Rosales.

Poleg vsega me tudi bega vprašanje, kdo to ogromno in zahtevno srečanje financira.

Zvečer po vrnitvi v hotel se je več udeležencev pritožilo, da želijo mladi aktivno sodelovati in povedati svoje mnenje ter ne samo poslušati govorov. Mislim, da je vzrok tudi v kulturnih razlikah, saj so Korejci zelo spoštljivi in ubogljivi v odnisu do starejših in avtoritet. Vsaj tak občutek sem dobil.

Jutri nas čakajo pogovori v diskusijskih skupinah in videli bomo, koliko bodo upoštevali naše pripombe.

Tags: Koreja, Mario Plešej, World Alliance of Religions Peace Summit