Ne obupaj – čez nekaj let bo jasno, da se je splačalo! (VIDEO)

Objavljeno: 16. januarja 2021

Kot mladinski ali skupnostni delavec bi velikokrat najraje zabrisal puško v koruzo. Delo s skupinami, ki pogosto tudi mladim samim ne pomenijo toliko, da bi se na njih pojavili. Zagovarjanje teh istih mladih pred drugimi, zunanjimi – zakaj mi je tega treba?

Pa OK, če bi bilo to delo vsaj normalno plačano. Pa ni. Nekateri te kenslajo, ker si ideološko sporen, drugi pa že samo zato, ker deluješ kot nevladna organizacija …

Če gledaš iz danes na jutri, nima smisla

Če na svojo kariero v mladinskem delu gledaš samo iz danes na jutri, ni računice, ki bi prinesla zadovoljstvo. Ovir je vse preveč, tako zunanjih kot notranjih. Sadov, na drugi strani, pa veliko premalo.

Napredek se namreč v mladinskem delu rojeva zelo počasi.

Kruh lahko zamesiš in spečeš v uri in pol. Postopek je jasen, sad pa viden po 90 minutah. V mladinskem delu pa postopek ni nikoli enak, sad pa je v najboljšem primeru viden po nekaj mesecih. Zelo redko.

Za obiranje sadov je potrebno počakati nekaj let

V tem času sem se imel priložnost pogovarjati z Nino Debevec in Jako Geltarjem, ki sta se ekipi popotniškega novinarstva pridružila pred nekaj več kot 6 leti. Zdaj ekipo zapuščata in s somišljeniki ustanavljata svoje društvo, Podkovani popotnik.

Na to pot šestih let bi lahko gledal kot na pot vedno novih ovir in problemov. Celo takrat, ko je bila ekipa na vrhuncu in v prostorih Svetega Jožefa pripravila festival Bivak, smo jih poslušali zato, ker so z dekoracijo prekrili krščanski križ na steni.

Če delaš z mladimi, nikoli ni vse v redu.

Vendar pa je danes, po 6 letih, dan praznovanja. Praznovanja vsega, česar sta se Jaka in Nina ob sodelovanju in kasneje vodenju naučila. Praznovanja korakov, ki sta jih naredila in jih drugače ne bi. Praznovanja vseh novih poznanstev in sodelovanj, ki so se zaradi tega spletla.

»Ko si po prvem šoku v skupini nekoliko opomoreš, začneš deliti,« pravi Nina. »Slogan popotniškega novinarstva Potuj – misli -–deli me je zelo nagovoril. Pred tem sem že kaj počela, a nikoli delila.«

Mali koraki naprej – veliki čudeži

Za korake naprej niti ni potrebno stalno naprezanje. »Dovolj je nekaj močnih vrhuncev, nekaj močnih situacij, ki ti za vedno ostanejo v spominu, pa te bo misel nanje vedno spodbujala k nadaljnjim korakom,« ugotavljamo v videu.

Najtežji je praviloma skok v vodenje. Skok iz vloge enega od članov v vlogo tistega, od katerega je kar naenkrat odvisno veliko več. Mladi ob takšnem prehodu običajno potrebujejo veliko podpore. »Ključna je povratna informacija,« pravita Jaka in Nina: »Ko si v novi vlogi, zelo verjetno ne vidiš vseh vidikov; ne vidiš, kaj ne štima in je dobro biti na to opozorjen.«

Ključen je duh, vzdušje, vrednote

Najbolj čarobne so tiste ekipe, v katerih se ustvari ekipni duh, v katerih mladi zaživijo za nek skupni cilj. Takrat se tudi ustvari delovno vzdušje. Takrat se običajno dela nekaj velikega, nekaj, o čemer si posamezniki prej niti sanjati niso upali. »Da bom jaz kar naenkrat delala festival popotništva?!« se svojih občutkov velikega koraka naprej spominja Nina: »Da bom kar zraven pri tako dobri stvari?!«

Ko je na mizi ponudba nečesa, kar jih presega … nečesa, o čemer si pred tem niso upali niti sanjati, takrat bodo mladi pograbili za stvar. Prav veliko dodatnega marketinga ni potrebno.

Toda večina mladih še vedno ne ve …

Toda večina mladih še vedno ne ve niti, da mladinske organizacije obstajajo. Ne vedo, da so načini sodelovanja na horizontalni ravni, kjer smo drug drugemu kot bratje, sploh mogoči.

Kljub mnogim letom šolanja mladi pravih izkušenj s skupinskim delom, organiziranjem in razvojem idej sploh nimajo! V teoriji že nekaj, v praksi pa sploh ne vedo, kaj jih lahko čaka.

»Ko bi že prej vedel, kaj vse lahko z mladinskim delom dobiš!« v videu med drugim pravi Jaka.

Več pa v videu spodaj.

Matej Cepin

Blog izraža osebno mnenje avtorja in ne mnenje Socialne akademije.

Tags: festival bivak, jaka Geltar, Nina Debevec, oranžna nit, popotniško novinarstvo, učinki mladinskega dela