Odrasli v mladinskih organizacijah

Objavljeno: 12. maja 2014

Med prvomajskimi počitnicami sem prvič po petih letih spet intenzivno prostovoljil v mladinski organizaciji. Sodeloval sem pri pripravi in izvedbi taborne šole Trener, šestdnevnega usposabljanja skavtskih voditeljev na najvišji stopnji.

Zadnjega dne, v zaključni refleksiji, smo udeleženci in voditelji izražali svoje počutje preko nastavljenih fotografij. Zazdelo se mi je, da moje počutje najbolje ponazarja fotografija staro, zarjavele vrtne zalivalke, obešene na kljuki ob bujnem vrtu. Nisem še vedel, zakaj. Najbrž poznate tisti občutek, ko izbereš fotografijo, za katero intuitivno veš, da te ponazarja, ne veš pa točno, kaj bi ob njej povedal …

Iz mlajše odraslosti v »pravo« odraslost

Pa sem ugotovil. Na tej taborni šoli, ob intenzivnem bivanju z 22-30-letniki, sem se zavedel, da sem se v zadnjih petih letih iz mlajše odrasle osebe prelevil med »prave« odrasle. Isto taborno šolo sem vodil tudi leta 2007 (tik pred poroko) in 2009 (tik pred rojstvom prve hčerke), vendar takrat te oddaljenosti od ciljne skupine mlajših odraslih še ni bilo čutiti. Tokrat pa je bilo drugače. Kako sem to občutil?

Tako mlajši odrasli kot odrasli so osebe, sposobne prevzemati odgovornost zase in za ljudi okoli sebe. Med njimi pa doživljam bistveno razliko: (pravi) odrasli smo povečini že opravili s temeljnimi življenjskimi izbirami kot so npr. poroka, izbira življenjskega stila, poklica … mlajši odrasli pa so še vedno intenzivno v procesu izbiranja.

Glavna razvojna naloga mlajših odraslih je priprava na sprejemanje temeljnih življenjskih izbir. Prav te izbire so najpomembnejša hiša, ki jo gradijo v svojem življenju. Vsaka hiša potrebuje dobre temelje in razvojna naloga mlajših odraslih je podati se čim globlje vase, izkopati luknje za čim globlje temelje, da bo hiša čim trdnejša in čim varnejša.

Opažam, da so mi v mojem obdobju mlajše odraslosti pri gradnji temeljev najbolj pomagale odgovorne prostovoljne funkcije v mladinskih organizacijah, različna (krajša in daljša) delovna razmerja, gradnja socialne mreže, spoznavanje različnih življenjskih stilov ter v veliki meri tudi popotništvo.

Ko odrasteš, si kar malo zapečen …

Odrasli se o določenih rečeh enostavno ne sprašujemo več. Kot bi jih v sebi zapekli, vgravirali v svoj življenjepis, rekoč: »Tako je to pri meni. In ne bo se več veliko spreminjalo.« Nismo več tako gnetljivi.

Na področjih, na katerih smo v obdobju mlajše odraslosti izkopali dovolj globoke temelje, se dovolj preizkusili, šli dovolj iz svoje cone udobja, smo izbrali lepe, osrečujoče in navdihujoče temeljne izbire. Na področjih, na katerih posameznik ni šel dovolj globoko vase, pa je lahko tudi kaj … oprostite izrazu … zasral. In to je zelo težko, včasih celo nemogoče, popraviti.

Kot taki smo mlajšim odraslim model. Ne mislim zgled, pač pa eden od mnogih primerov, z vsemi slabimi in dobrimi lastnostmi vred. Smo kot neke vrste projekcija njihovih sedanjih izbiranj. Ob nas lahko neposredno opazujejo posledice svojih izbir. Opazujejo lahko, kaj pomeni končati faks in kaj ne, kaj zares (ne v teoriji) pomeni poročiti se in kaj ne, v kolikšni meri si lahko še skavt tudi potem, ko imaš otroke, opazujejo, da lahko tudi kasneje še delaš reči kot so skavti, da pa je potrebno za to na drugi strani žrtvovati kaj drugega. In kako pomembne so prioritete.

Kakšna naj bo torej vloga odraslih v mladinskih organizacijah?

Odrasle naj k sodelovanju vedno povabijo mlajši odrasli, ne vsiljujmo se sami. Lahko pa se seveda nevsiljivo ponudimo.

Mnoge operativne stvari znamo morda narediti bolje od mlajših odraslih, a ne smemo pasti v skušnjavo pretirane operativnosti ali vodenja z avtoriteto izkušenosit.

Šele ob koncu taborne šole sem ugotovil, kako me je pred začetkom skrbelo, ali me bodo morda ostali člani ekipe gledali navzgor, kot tistega, ki ve več od njih. K sreči se to ni zgodilo. Tim je bil odlično usklajen: vsi smo bili dovolj zreli, da smo znali voditi in biti vodeni. Prevladovali so horizontalni odnosi, v katerih je enkrat pobudo prevzel eden in drugič drugi. Vendar vsi timi mlajših odraslih niso dovolj zreli za to. Pa tudi vsi odrasli ne. Zato je včasih najbrž bolje, če nas ne spustijo zraven. Če se nas bojijo ali se jim zdimo neprimerni, odnosi gotovo ne bodo horizontalni.

Prav iz teh odnosov lahko vsak, tako mlajše odrasle osebe, kot tudi odrasli, nekaj pridobimo. Če je »glavni dobitek« za mlajše odrasle lahko model, na katerem preverjajo posledice svojih bodočih življenjskih izbir, je lahko glavni dobitek za odrasle prav vračanje nazaj k tem istim temeljnim izbiram.

Ko se odrasli spustimo v intenzivne odnose z mlajšimi odraslimi, se zelo težko izmažemo, ne da bi svoje temeljne izbire ponovno vsaj nekoliko pretresel. To pa je sestop iz udobne zapečenosti, ko ne moremo več enostavno reči: »Tako je, tak pač sem. In ne bom se več veliko spreminjal.«

Mimogrede …

Skavti so še vedno več kot le običajna mladinska organizacija. Zakaj? Ker pri skavtih nimaš izbire. Vstopiš s celotno osebnostjo in za 24 ur na dan ali pa sploh ne vstopiš. Samo približno oz. projektno se v skavte ne da vstopiti. Tudi, ko si odrasel in že nekoliko zapečen.

Matej Cepin

/ prispevki, objavljeni v rubriki Blog, so osebno mnenje avtorja in ne nujno uradno stališče Socialne akademije /

/ foto: Klemen Premrl, ZSKSS /

Tags: mladinske organizacije, mlajši odrasli, odrasli, skavti