Përshëndetje Shqipëri!

Objavljeno: 5. septembra 2015

Okrog pol tretje ure zjutraj smo se naloženi v kombi, nekateri z več drugi z manj megle v glavi, odpravili na pot. Sama sem se odpravi na filmski tabor v Albaniji pridružila prvič, prav tako je bil to moj prvi obisk omenjene države. Hmmm, le kaj pričakovati? Sošolka iz Albanije v srednji šoli, okusen “šiptarski” sladoled v mojem domačem kraju in pogovor z Grkinjo, ki je v Sloveniji gostovala kot študentka na Erasmus izmenjavi, so bile do sedaj moj edini in zelo površni vir informacij o Albaniji. Nedvomno je bilo pred mano 11 dni novih doživetij, spoznavanja novih ljudi in drugačne kulture.

Po izstopu iz Hrvaške so bile avtoceste na poti do Elbasana v Albaniji le še redek privilegij; v taki situaciji zares dobesedno začutiš rek, da je pot važnejša od cilja samega. Za marsikoga izmed nas je bil prvi stik z Albanijo prijazna carinarka, ki je v za nas povsem nerazumljivem jeziku in nedvoumnimi obraznimi gestami izkazovala navdušenje nad tem, da smo si za gostovanje izbrali ravno Albanijo.

DSCN3814Pet dni smo preživeli v gorski vasici Gjinar, ki je od Elbasana oddaljena uro vožnje. V vasici, kjer namesto prometa slišiš ščebet lastovk, ki priletavajo v gnezda pod strehami, večglasno kikirikanje petelinov, ki pojejo svojo budnico od zore pa skoraj do mraka in nežno čivkanje piščančkov vseh velikosti, ki prestrašeno begajo v vse smeri, ko se že na daleč ogibajo našim korakom, so bili zvočna podlaga za naša radovedna ušesa ob poslušanju povsem samosvojega jezika – albanščine.

Med sprehodom po vasi se nismo mogli izogniti radovednim pogledom domačinov in lenobnemu pogledavanju oslov, ki so, obteženi s sedli spretnih rokodelcev, mirno cufali šope trave. Če med sprehodom skozi vasico dvigneš svoj pogled, zagledaš razvaline še neizgrajenega hotela, ki očitno propada že kakih 30 let in daje slutiti, da je nekaj prekrižalo velike načrte, ki so jih imeli prejšnji režimi. Zagotovo je ta stavba naredila velik vtis na vse nas. Kot da bi jo “jaštoksori” postavili tja, da popolnoma neumeščena v okolje in izgubljena v času bdi nad vasjo in nudi zatočišče drobnici. (“Jaštoksor” je fonetičen zapis za albansko besedo vesoljec, ki smo se jo med drugim naučili v času svojega bivanja v Albaniji in je v naši skupini postala precej popularna za hecanje drug drugega; samo za informacijo 🙂 ).

DSCN3586Vasica, kjer je navidezno vse mrtvo – samo moški sedijo pred hišami in brez kančka diskretnosti strmijo v nas – oživi na četrtek, ki je v Gjinarju dan za nakupovanje. Tudi tisti lepotilni salon z razbitimi okni in zaklenjen domnevni turistični urad, kjer trava svobodno raste in daje občutek, da tja že nekaj časa ni stopila noga kakega turista. Prodajalci sadja in zelenjave privlečejo na plano najbolj pestro izbiro živeža, kar ga premorejo, prodajalci krame kar ob cesti razprostrejo odeje ali celo postavijo stojnico, kamor naložijo oblačila, čevlje, posode in ostalo ponudbo tistega dne. Vse to skozi oči človeka “z zahoda” v najboljšem primeru izgleda kot tržnica v nastajanju, zanje pa je kot praznik, ki na plano privabi tudi ženske in mnoge obiskovalce sosednjih vasi. Mlajši se pripeljejo v avtomobilih, večinoma v mercedezovih limuzinah vseh možnih barv in oblik (kot se za Albanijo spodobi). Nekateri starejši pa, oblečeni v elegantne obleke, ki v meni budijo asociacije na “zakmašne gvante” iz starih časov, prijahajo kar na oslih.

Ko opazujem skromen način življenja, ki dobi po druženju z dekleti iz sirotišnice grenak priokus, se mi zdi, kot da me je časovni stroj popeljal nazaj v čas otroštva naših babic in dedkov. Če živiš v svetu neskončnih možnosti, v katerem zadovoljujemo svoje čute praktično z vsem, kar nam poželijo srca, te kar malo udari, ko dobi življenje v veliki revščini svoj obraz in vsaj sprva zadržan glas, ki se presenetljivo dobro izraža v angleškem jeziku.

IMG_5664Seveda smo pomemben del svojega filmskega popotovanja namenili druženju, spoznavanju domačinov in mest. Zadnji vikend smo namenili spoznavanju vasi, se kopali v kanjonu, kjer izvirajo termalni žvepleni vrelci, plavali v Ohridskem jezeru, si ogledali mesto KorÇa, nazaj grede pa smo si kar izza oken kombija ogledali center Tirane. Ob odhodu iz Albanije sem na mejnem prehodu presenečeno opazila Skadarsko jezero, ki se je ob prihodu spretno skrilo v temno noč.

Albanija je res posebna dežela; tako zelo drugačna od Slovenije, čeprav je le malenkost večja od naše deželice in ima prav tako gore in morje. Presenetile so me velike razlike med večjimi mesti in podeželjem. Medtem ko so mesta sodobno urejena in omogočajo vse udobje, ki ga pričakuješ, odmaknjeno podeželje koraka daleč zadaj, kot bi ga pozabil čas.

DSC_0138Nedvomno smo okolje, ki je tako zelo drugačno od našega, v svojem delu uspešno uporabili. Ustvarjali smo v dveh skupinah. Ena skupina se je posvetila snemanju dokumentarnega filma, ki je za svoje izhodišče uporabila propadajoči hotel. Preko propadajočega hotela bodo v svojem dokumentarnem filmu skušali orisati stari socialistični režim, ki se ga nekateri spominjajo z nostalgijo, spet drugi so veseli, da je to obdobje v zgodovini za njimi. Spominja na naš odnos do socialistične Jugoslavije, kajneda? Druga skupina se je posvetila snemanju kratkega filmčka, v kateri so dekleta iz sirotišnice igrala skupino nadebudnih domačink, ki skušajo z različnimi aktivnostmi svojo odmaknjeno vas spet postaviti na noge. Vas zanima? Še malo, pa bodo izdelki nared za ogled na Youtube kanalu Socialne akademije.

Tjaša Ostervuh

Tags: , ,


Komentiraj prispevek!

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

Back to Top ↑

UA-42404711-1