Problem delitev v Sloveniji

Objavljeno: 16. februarja 2015

Projekt SOS (spominjamo, opominjamo, spreminjamo) je mladinski in neodvisen projekt snemanja dokumentarnega filma na temo delitev v Sloveniji pod okriljem in v produkciji Socialne akademije v Ljubljani. Projektu sem se priključil, ker sem hotel razširiti svoja znanja in preizkusiti svoje filmske spretnosti. Poleg tega smo s Socialno akademijo odlično sodelovali tudi pri socialno-filmskem projektu v Albaniji avgusta 2014.

Prek skupinskih srečanj z zgodovinarjem, sociologom, ustvarjalcem dokumentarnih filmov in psihoterapevtom je naša skupina poglobila svoja znanja o dani problematiki. Po skupinskem delovnem vikendu v Libojah smo se razdelili v tri skupine. Skupaj s Črtom Potočnikom in Špelo Lavrič smo se odločili, da bomo posneli dokumentarni film, ki bo poskušal prikazati, kako delitve v Sloveniji razumejo in doživljajo tisti, ki se z njimi ukvarjajo ali na njih tako ali drugače vplivajo.

Večplastnost delitev in manipulacija z njimi

Tekom raziskovanja, snemanja in pogovora z našimi intervjuvanci sem odkril, da je problem delitev v Sloveniji večplasten in se ga kot takega ne da zaobjeti v neki jasni, črno-beli optiki. V resnici gre po mojem skromnem mnenju za štiri različne spore, ki se med seboj prepletajo, predvsem pa napajajo.

Prvič, ideološki spor bazira na vprašanjih: kdo je dober in kdo slab, kaj je zlo in kaj dobro, kdo je bil takrat na pravi in kdo na napačni strani, kdo je delal za zgodovino in kdo proti njej. Sem spadajo različne črno-bele označbe, kot so »izdajalci«, »banditi«, »naši« in »vaši«. Danes se ta spor izrisuje v izjavah kot so: »Izdajalcem ne bomo postavili spomenika!« ali pa »Tisti, ki si prizadevajo za drugačno skupnost, želijo le prevzeti oblast in izvesti boljševiško revolucijo!«

Drugič, politični spor med slovensko levico in desnico, ki ima svoje korenine v času tranzicije, je spor med starimi, še iz prejšnjega sistema izhajajočimi »levimi« politiki in tako imenovanimi pomladnimi strankami. V ozadju svojo igro igrajo najrazličnejše interesne skupine, v ospredju pa se večinoma pogovarjamo o tem, katera stran je odgovorna za javni dolg, brezposelnost, korupcijo in tudi osamosvojitev, o tem kdo je komunist in kdo izdajalec. Politični spor ima še najbolj manipulativen karakter. Tu se gre v veliki večini za to, kdo bo bolje izrabljal ostale tri vidike spora, da bo ostal na oblasti ali pa vsaj konsolidiral svoje volilno telo proti drugemu. Gre za kulturni boj teh in onih komemoracij, spomenikov in simbolov, za afere in spodkopavanja, za izjemen manko sodelovanja med vodilnimi politiki. Iskrenega namena reševanja sporov, sprave in pomiritve po moji presoji večinoma ni. Vse neiskrene geste in obtoževanja se hitro prenesejo v medije, kjer vlada slika močne razdeljenosti, ki pa je v veliki meri popačena.

Tretjič, v akademskih vodah se ta spor izraža kot bolj bazičen spor med levico in desnico. Najbolj ključen je morda konflikt med zagovarjanjem prostega trga kot predpogoja za svobodo posameznika in družbeno kritiko, ki zagovarja več javnega, je kritična do moderne potrošniške kulture in je predvsem proti velikemu kapitalu, ki ljudi izkorišča. Je spor, ki zaobjema filozofsko, sociološko in politično-ekonomsko tradicijo. Kot spor, omejen na hodnike in učilnice fakultet, okroglih miz in simpozijev, je za moje videnje neproblematičen in morda celo blagodejen za napredek. Vendar se ga nemalokrat brez potrebne kritične distance in konteksta privleče v politiko ali medije kot neke vrste legitimizacijo prej izrečenih političnih izjav.

Četrtič, osebnostni vidik tega spora je še najbolj realen in pomemben, ravno ta pa je v največji meri podvržen manipulacijam slovenske politike. Kar sem zgoraj zapisal o nezmožnosti črno-belega slikanja, tu ne velja. Zgodovinsko dejstvo je, in zanikanje le-tega je absurdno, da je partija, s Titom na čelu, ob koncu vojne tajno in brez sodnega procesa umorila okoli 16 000 Slovencev, med katerimi so bili marsikateri civilisti, tudi ženske in otroci. Njihova trupla ležijo v breznih, jamah in zapuščenih rudniških jaških širom Slovenije.

Poziv k obsodbi nedvomno zločinskih dejanj in dostojnemu pokopu vseh žrtev povojnih pobojev je civilizacijsko utemeljen in nujen za tako imenovano spravo. Zgoraj opisani manipulativni odnos politike do zgodovine in čustev ljudi, ki so žrtve bodisi poznali ali so bili z njimi v sorodu, je eden izmed razlogov, zakaj do tega še ni prišlo. Prav tako je za politiko ključnega pomena, kdo si bo lastil zasluge za pokop in kakšne politične posledice bi nemara imel. Takšno videnje je absurdno in kot je za naš dokumentarec povedal psihoterapevt in predavatelj na teološki fakulteti, dr. Tomaž Erzar, je civilizacijska dolžnost pokopa žrtev primarnega pomena, politični in ostali razlogi za odlašanje so neutemeljeni in ne bi smeli zadrževati izvršitve in ureditve dostojnega pokopa. Prepričan sem,da bi z dostojnim pokopom dosegli, da bi zgodovina resnično postala zgodovina in da bi se neka zgodba zaključila in bi lahko skupaj ustvarili novo.

Izstopiti iz črno-belega gledanja in skušati razumeti zgodovino

Moje glavno spoznanje tekom ustvarjanja dokumentarnega filma je v odsotnosti potrebe, da bi tako zgodovinske akterje kot udeležene posameznike ene ali druge strani označil za absolutno dobre ali absolutno slabe. Domobranci niso bili niti izdajalci slovenskega naroda niti branitelji slovenstva pred brezbožno komunistično hordo. Prav tako partizani niso bili niti moralno brezmadežni heroji osvoboditve slovenskega naroda izpod nacistične okupacije niti lopovi in morilski izvrševalci partijske volje. Resnica je vedno nekje vmes. Res je, da so takratne, tako kot današnje, politične strukture in njihove elite izrabile situacijo napetosti za dosego svojih političnih ciljev. Ljudje, Slovenci, se moramo zavedati, da so bile osebe, večinoma mladi, skoraj najstniki, takrat soočeni z odločitvijo, ki ni bila zgolj težka – med drugim niso imeli informacij, ki jih imamo danes –, bili so žrtve propagande ter takšnih in drugačnih vplivov. Večina prebivalstva se je prvenstveno borila za preživetje v vojnem stanju, v katerem je prihodnost nepredvidljiva, celo vprašljiva.

Danes, ko sta Slovenija in svet postavljena pred nemara najpomembnejše izzive, nas preteklost hromi. Razlog temu je ravno ideološki, politični, akademski in osebnostni spor med levimi in desnimi, med domobranci in partizani, med našimi in vašimi. Venomer se vračamo v najbolj temačna obdobja svetovne zgodovine in tam iščemo odgovore na vprašanja, ki si jih zastavljamo danes.

D. J., udeleženec projekta SOSMOL logotip_promocijski_barvni_mali_cmyk_2

Blog odraža osebno mnenje avtorja in ne nujno mnenje zavoda.

Tags: , , , , , , , , , , ,


One Response to Problem delitev v Sloveniji

Komentiraj prispevek!

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Back to Top ↑

UA-42404711-1