Slovenci na francoskem socialnem tednu: iskanje novih poti solidarnosti

Objavljeno: 29. novembra 2009

pariz0.jpg

pariz0.jpgEkipa sedmih Slovencev, v odlični organizaciji Socialne akademije, smo se udeležili 84. Socialnega tedna v predmestju Pariza. Naslov srečanja je bil »Nove solidarnosti – nova družba«.

Francoski katoliki, zbrani v različnih katoliških gibanjih, so iskali nove poti in nove oblike solidarnosti. V Franciji kljub izjemno velikim sredstvom namenjenim za socialno varnost, ljudje niso in niso zadovoljni s paradigmo sedanje paradigme solidarnosti. Kdo se ne bi spomnil velikih nemirov s požiganjem, ki so jih zanetili mladi otroci priseljencev iz bivših francoskih kolonij (že rojeni v Franciji)? V Franciji, kljub veliki skrbi za socialno varnost vseeno veliko ljudi živi pod pragom revščine. Kar 2 milijona otrok je revnih. Socialne službe so se spremenile v birokratske delilnice denarja, ki v ljudeh sploh ne vidijo več ljudi, pač pa »zadeve«. Menda ima socialni birokrat v Franciji za »zadevo« samo 20 minut časa. Francozi ponižno priznavajo, da imajo veliko vprašanj in malo jasnih odgovorov.
Tema je bila odlično izbrana in je v veliki dvorani pritegnila okoli 3000 ljudi, kjer so francoski politiki, filozofi, sociologi, managerji, profesorji iskali smeri rešitve in jih tudi utemeljevali.
Pomembni premiki k novim oblikam solidarnosti se kažejo kot odmik od sedanje paradigme, ki bi jo lahko poimenovali »transfer«: jaz imam (lahko je to posameznik, dobrodelna organizacija, država) in tebi (revni) lahko dam. Denar se potem mehanično pretoči in seveda uporabi. S tem človeku v stiski povemo, da mi znamo, zmoremo, imamo (=se prevede kar v »jaz sem«), ti pa, ki ne znaš, nimaš, ne zmoreš pa – kar »nisi« (= ne obstajaš). V človeku torej ne vidimo več sočloveka (kljub vsem lepim besedam in tudi materialni pomoči), pač pa socialni problem, pravzaprav za nas sploh ne obstaja več. To pa je vprašanje človeškega dostojanstva.
Nove oblike solidarnost, gredo zato v smeri izmenjave, reciprocitete in soodvisnosti: jaz imam nekatere zmožnost (tudi to, da znam zaslužiti in obdržati denar), ti imaš  pa druge zmožnosti, daj izmenjajva. Človeško dostojanstvo se ohrani. S tem človeku z dejanji povemo: znaš, zmoreš ali kakor je Elena Lasida iz Katoliškega inštituta v Parizu po svetopisemsko povedala: človeku sporočamo »Vstani in hodi.«
Nove poti solidarnosti naj gredo v smeri »zaupam ljudem«. Na seminarju naj bi predaval tudi bangladeški nobelov nagrajenec Mahummad Yunus (je bil napovedan, pa ni prišel na seminar). Predstavil naj bi odlični koncept mikrokreditov. Koncept, ki temelji na zaupanju ljudem, da bodo vrnili mikrokredite, četudi so revni. Spet smo pri ohranjanju človekovega dostojanstva.
Nove oblike solidarnost naj temeljijo na osebnih, vsakodnevnih odločitvah in odgovornosti posameznika. Odgovornost, ki jo imamo ljudje pri vsakodnevnih izbirah (npr. med nakupovanjem – vsaka izbira med nakupovanjem je politično dejanje) in tudi investiranjem (pomen etičnega investiranja), se ne more skriti v »majhnosti« posameznika (sem samo drobna milijoninka vpliva, ki je popolnoma zanemarljiv).
Naravnanost »zaupam ti« naj se kaže tudi v vsakodnevnem življenju, ko ljudje prispevajo veliko malih solidarnosti do sočloveka v vsakodnevnem življenju. Odločitve »komu, kako« naj bodo prepuščene ljudem, država naj pa to samo davčno spodbuja.
Kristjani imamo tu še prav posebno vlogo. Da postanemo svetilka, sol in kvas.

 Aleš Čerin

 

Tak način potovanja je bil zame nekaj novega in zanimivo prijetnega. Organizacija potovanja in nastanitve prijateljska in presenetljivo toplo vzdušje se je vzpostavilo kljub temu, da smo se videli prvič. Glede konference lahko rečem, da mi nikakor ni žal, da sem se je vdeležil in sodeloval z vprašanji, ki žal niso prišla na vrsto, kar je razumljivo ob tolikšnem številu sodelujočih. Moram pa priznati, da sem bil razočaran ko ni prišel Muhammed Yunus katerega knjigo sem prav v tem času prebiral in sem se veselil, da bi ga videl v živo. V tolažbo mi je bilo da sta ta manjko uspešno zapolnila Elena Lasida s katero sva se kasneje zapletla v pogovor in se dogovorila za izmenjavo informacij in sodelovanje. Prav tako je bil Emmanuel Faber zelo prijazen sogovornik in je bil osebno pripravljen posredovati kontakt glede Yunusovih projektov v Evropi.To mi je bilo v veliko veselje.
Seveda brez majhnih spodrslajev nikoli ne gre in če omenim prevajalca, ki je iz francoščine prevajal v angleščino in je bilo potrebno jakost slušalk naravnati na maksimum, da si lahko vsaj malo razumel njegov ne ravno energičen glas. Poleg tega sem pričakoval tudi manj političnih govorov in več konkretnih pogovorov o rečeh, ki so bile uspešno storjene v preteklem letu in rečeh, ki jih je potrebno konkretno storiti v prihodnje. Seveda je bila v soboto ovira tudi pri delavnicah, kjer se je govorilo francosko.
Pogrešal sem konkretne projekte, ki so se v Franciji ali svetu dobro obnesli in bi jih lahko uporabili še drugje.
Kljub temu manjku pričakovanega pa bi lahko rekel, da sem bil s konferenco zadovoljen in bi se je naslednje leto s veseljem udeležil in se tudi z moje strani potrudil, da bi se bolje pripravil in tako lažje dosegel željena pričakovanja s kakšnim predlogom diskusijie o uspešnih socialnih projektih po svetu kot je po mojem mnenju to storil Muhammed Yunus ali pa akcijo, ki so jo speljali estonski državljani in očistili Estonijo tujih odlagališč v enem dnevu. Za take socijalne projekte je potrebno slišati na socijalnih kongresih po mojem mnenju.

Borut Jelič

 

{gallery}galerije/09/pariz{/gallery} 


Komentiraj prispevek!

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

Back to Top ↑

UA-42404711-1