Vse, kar delaš, naredi najboljše, kar zmoreš.

Objavljeno: 6. marca 2013

Tokratni gost ponedeljkovih žgočih tem je bil gospodarstvenik mednarodnega profila, dr. Boris Pleskovič. Naslovno temo nam je ponazoril v desetinah primerov, imen in zgodb vzponov in padcev, ki oblikujejo in odsevajo sedanje stanje v slovenski družbi in gospodarstvu, pa tudi več vidikov, kako to stanje vidijo domači in tuji gospodarstveniki, politiki …
  • v dveh desetletjih samostojnosti smo uredili ogromno infrastruktur,
  • občutno povečali standard,
  • imamo nekaj zares dobro stoječih in prepoznavnih podjetij,
  • nekateri ljudje se po stečajih opogumijo za nove podjetne rešitve,
toda
  • večina bi raje čakala na “Štrukljeve reforme”;
  • pustili smo neizkoriščene mnoge priložnosti za zasebne in tuje investicije (z oklepanjem državnih deležev v podjetjih),
  • ustvarjanje milijardnih izgub NLB podpiramo z dokapitalizacijo in ne sanacijo (kljub konkretnemu zakonu v ta namen),
  • dopuščamo delovno zakonodajo in socialne transfererje v podporo lenobi,
  • pesti nas nedelujoče pravosodje s trajnimi mandati,
  • plačilna nedisciplina v merilu gospodarskega kriminala,
  • judje, ki so velika podjetja pognali v propad, so nagrajeni z imenitnimi položaji,
  • razprodajamo državne gozdove z zlorabo zakona o koncesijah,
  • beg možgan je strukturalno pospeševan,
  • pri možnih pomembnejših rešitvah je odločilna ovira birokracija …
  • nadzorni sveti in klientela delujejo v začaranem krogu …
Med pozitivnimi zgledi nam je postavil tudi primer, kako postati uspešni podjetnik, ki ga je vredno spoštovati. Jože Kastelic, po katerem je poimenovana celo ulica v Torontu in je v Kanadi umrl leta 2012, je tak primer. Njegova zgodba nam pove, da je bil koncem druge svetovne vojne odpeljan v Vetrinje (taborišče), od tam pa so ga s kamionom peljali v Kočevje (na poboj), a je uspel prebegniti in je nato odšel čez Italijo v Kanado. Tam si je iskal službo, a delodajalci so zatrdili, da je presuh, da bi ga smeli zaposlti, saj jim bo še umrl. Tako je odšel delat na farmo še z enim Poljakom. Čez čas mu gospodar farme ponudi parcelo za nekih 1.500 dolarjev. Jože mu odvrne, da nima več kot 500 dolarjev, on pa njemu, da mu bo preostanek že pozneje dal. Jože je dobil Slovenske zidarje in obrtnike in postavil tako hišo, da so Kanadčani hodili gledat, kaj je to, in da so si tako tudi oni zaželeli. Tako je začel graditi eno za drugo.
Dopolnitev zgodbi o podjetnih izseljencih pa je bila ugotovitev, da med reveži, ki so v tujini beračili pred imenitno cerkvijo, ni bilo niti enega Slovenca. V tujini so se vsi lotili kaj delat, če pa je kdo bil revež, so mu pomagali …
Za konec nam je zaupal svoj življenjski moto: “Vse, kar delaš, naredi najboljše, kar zmoreš.”
Slušatelji pa težko čakamo še zadnja dva ponedeljka  tega modula.
Gregor Tilen Urtelj
{gallery}galerije/13/pleskovic{/gallery}

Tags:


Komentiraj prispevek!

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Back to Top ↑

UA-42404711-1