Vtisi z dogodkov Poti ustne zgodovine (video) in “Vojna nima ženskega obraza” – je to res?

Objavljeno: 11. aprila 2023

Pogosto se radikalne zgodovinske spremembe, o katerih se učimo v šoli (npr. holokavst), niso zgodile čez noč, temveč so bile rezultat dolgotrajnejših vzorcev dehumanizacije določene skupine ljudi s pomočjo propagande. Takšne vzorce smo raziskovali v projektu Meeting Memories: Learning from the Past to Confront Dehumanization Today.

Ob zaključku projekta smo pripravili dva dogodka, ki sta odpirala pomen dokumentiranja zgodovine in predstavila tudi tveganja, ki se pojavijo pri le-tem. Na prvem dogodku smo raziskovali ustno zgodovino, na drugem pa vlogo zgodovinske fotografije pri ohranjanju spominov.

Vabljeni k branju utrinkov z dogodkov, ki jih je zapisala Mateja Kužner Čelešnik, in k ogledu posnetka pogovora!

Poti ustne zgodovine

Pred kamero sem sedla z doktorico zgodovine ter docentko Urško Strle. Študentska radovednost (sem namreč magistrska študentka zgodovine in andragogike) ter navdušenja nad profesoričinim delom na eni strani, ter strokovno in z bogatimi izkušnjami podkovani odgovori na drugi strani, so vodili pogovor o ustni zgodovini kot načinu raziskovanja preteklosti.

Odkrivanje glavnih značilnosti ustne zgodovine kot znanstvene metode, predstavitev osrednjih avtorjev, ki se v svojih delih ukvarjajo z ustno zgodovino, čari izkušenj iz terena kot tudi zapletene pasti, ki jih tovrsten način raziskovanja predstavlja, so bile osrednje premise pogovora, ki se je odvijal 9. februarja v prostorih Socialne akademije.

Udeleženci dogodka so lahko s poslušanjem kot tudi aktivnim zastavljanjem vprašanj spoznavali področje, ki v sebi nosi tako spodbudne načine ohranjanja vezi s predniki, krepitev medčloveških odnosov, oplemeniteno razumevanje tradicionalnega zgodovinopisja kot tudi nevarnosti tovrstnega postopanja v dialoge z živimi pričami. Slednje se dotikajo predvsem (političnih) zlorab in birokratskih zagat, ki so pristopu ustne zgodovine inherentne.

Znova se je pokazalo, kako pomembno je z vidika raziskovalca, ki sidri v sedanjosti zavzeti distanciran, radoveden ter neobsojajoč odnos, saj lahko le s tako naravnanostjo posameznika resnično razumemo in poskušamo umestiti v širši družbeno – zgodovinski kontekst, ki nikoli ni (bil) zgolj črno-bel, temveč je, ne glede na časovno obdobje, zapleten in vsakemu posamezniku lasten.

Človeški vir, kot osrednji vir pristopa ustne zgodovine, ni samo neobčutljiv dokument, ki ga po svoji volji jemljemo in odlagamo temveč pristna dragocenost, ki lahko oplemeniti zgodovinopisno raziskovanje in je kot tak potreben ustrezne analize in občutljivosti raziskovalca.

»Vojna nima ženskega obraza« – Je to res?

Inspirirano po romanu Svetlane Aleksijević »Vojna nima ženskega obraza« sem predstavila svojo diplomsko delo, ki je nastalo na prvi stopnji študija, v katerem sem se ukvarjala s premišljevanji o fotografiji kot viru (ne)pričevanja preteklosti.

Osrednji fokus dela so predstavljale fotografije žensk v času druge svetovne vojne in v povojnih letih.

Predstavitev je potekala v obliki interaktivne delavnice, kjer so udeleženci v prvem delu najprej preko citatov iz literature, spoznavali teoretske osnove fotografije kot vira (ne)pričevanja o preteklosti kot tudi konkretne fotografije, ki so jih posneli (partizanski) fotografi v času druge svetovne vojne in po vojni. Poleg teoretskega znanja je bila delavnica zasnovana tako, da je v udeležencih prebujala samorefleksijo, čuječ način gledanja ter doživljanja kot tudi interpretiranja samih fotografskih podob.

Glavno spoznanje, ki ga je delavnica želela zbuditi pri udeležencih je, da ni vseeno v kakšnem družbenem kontekstu gledamo (fotografske) podobe, zakaj in na kakšen način jih reprezentiramo ter sprejemamo in da je fotografija lahko močan vir tako pričevanja kot potvarjanja zgodovinske resničnosti.

Prav tako smo lahko spoznali, da je o fotografiji vselej potrebno razmišljati širše, v povezavi z ostalimi interdisciplinarnimi smermi kot so sociologija, psihologija, umetnostna zgodovina, filozofija ipd., saj le tako lahko poskusimo zaobjamemo pomen, ki ga podoba predstavlja, zakrije, sproža.

S tem v gledalcu povzroči interes, navdih in željo, da si širi in vselej na novo išče podobe, ki so s tokom v času izginile iz kolektivnih zgodovinskih imaginarijev ter tako poskrbi za bogato osebno vizualno opremljenost/pokrajino.

Vojna lahko ima ženski obraz, če ne v tradicionalnem zgodovinopisnem diskurzu pa na – fotografijah!

Avtorica teksta: Mateja Kužner Čelešnik

Avtor fotografij: Drago Videmšek

Dogodka sta se odvila v sklopu projekta Meeting Memories, ki je sofinanciran s strani EU v sklopu programa Evropa za državljane. Prispevek odraža le mnenje vključenih in ne Evropske komisije.

Tags: meeting memories, pedagogika spominjanja, pedagogy of remembrance, poti ustne zgodovine, vojna nima ženskega obraza