Z ladjico po deželi krompirja

Objavljeno: 12. decembra 2018

EVS, EVS, EVS … to kratico sem prvič bežno slišala kakšna štiri leta nazaj, na nekem predavanju o možnostih študija in dela v tujini. Google mi tedaj o sami zadevi ni povedal kaj veliko, vprašanja in odgovori na uradni spletni strani, ki po mojem mnenju ni uporabniku najbolj prijazna, so bili bolj kot ne suhoparni. Za nameček pa sem imela pred seboj še celo prvo stopnjo študija, tako da sem svoje sile bolj usmerila vanj in v študijske izmenjave, ki so me pripeljale do Rusije in Nemčije.

 

Kolegica francosko-nemškega porekla, ki sem jo spoznala na študijski izmenjavi v Berlinu lani, mi je iz bolj praktičnega vidika povedala, kako je pri njej vse skupaj izgledalo, in kje se mi še najbolj splača iskati zanimive projekte. In sem si rekla, da moram to enkratno priložnost res izkoristiti, dokler se še da – enkrat do tridesetega leta. Misel se je pri meni mlela kakšno leto dni, dokončna odločitev za odpravo pa je padla precej hitro – avgusta letos sem našla projekt, čez mesec dni pa sem se že peljala na Poljsko, v mesto Lodž.

Torej, ste se verjetno vprašali, o čem govorim pravzaprav?

EVS = European Voluntary Service

oz. evropska prostovoljska služba, je oblika prostovoljnega dela, v kateri se prostovoljec odpravi za najmanj dva tedna do največ dvanajst mesecev, še najlažje znotraj okvirjev EU-ja, da se pa tudi izven. Dela so zelo raznolika, od pomoči beguncem, starejšim in ljudem s posebnimi potrebami, do organiziranja kulturnih dogodkov in postavljanja eko hiš.

Sama sem izbrala 11-mesečno delo v knjižnici, pravo (in nevarno!) delovno mesto za knjižnega molja, kot je moja malenkost, čeprav imam s knjigami zaenkrat še najmanj opravka, več je dela s pripravljanjem delavnic za otroke in mladostnike ter jezikovnic uric za upokojence. Delo vsaj meni ni zahtevno, je pa vsekakor zanimivo in raznoliko, saj v mojem primeru vključuje tolmačenje iz poljščine v španščino in občasno tudi obratno, povpraševanje o poljski kulturi, da lahko na osnovi tega pripravim kakšno delavnico, in nenazadnje spoznavanje tudi lastne kulture in dejstva, koliko znanj sem že pridobila v svojem življenju, in učenje novih pedagoških pristopov. Po dveh mesecih sem si prvič upala voditi delavnico poljščini – zagotovo je bilo nekaj polomljeno, vendar mi je dalo nekaj poguma in sedaj si programe za delavnice že v celoti pripravljam v tem slovanskem jeziku.

Ker v projektu nisem sama, ampak je v njem vključenih vsega skupaj 17 prostovoljcev iz sedmih držav, gre kar nekaj energije tudi za ugotavljanje raznih kulturnih vzorcev in pravil, ne zgolj poljskih! Čeprav na izmenjavah bila obkrožena z mednarodno druščino, je nekaj povsem drugega kaj skupaj narediti kot pa zgolj srkati pivo.

Čeprav mesto Lodž ni Slovencem najbolj poznano, je kar dvakrat večje od Ljubljane. In čeprav ni najbolj privlačno na pogled, v sebi skriva bogato (ter kruto) zgodovino industrijskega mesta, ki je svoj razcvet doživel še za časa Ruskega imperija na tem območju. Knjižnica je v tem kontekstu idealen vir informacij!

Avtorica: Veronika Snoj


Komentiraj prispevek!

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

Back to Top ↑

UA-42404711-1