Matija Cencelj: Za novo pomlad – za novo kulturo in novo elito

Objavljeno: 30. julija 2014

Če se lotimo komentiranja državnozborskih volitev julija 2014, moramo najprej reči, da je napotitev voditelja največje stranke v Državnem zboru na prestajanje zaporne kazni po – kot vse kaže – kolosalno zgrešenem  procesu proti njemu, in to nekaj tednov pred volitvami, nekaj popolnoma neprimerljivega v demokratičnem svetu in kdor ne vidi na teh volitvah (in s tem tudi na naši demokraciji) nič spornega, pove dovolj o svoji morali. Ne moremo tudi mimo nenavadno bledega odziva na to – tudi iz tega se bo potrebno kaj naučiti.

Pomladna `zgodba´ temelji na predpostavki, da Slovenija še vedno potrebuje normalizacijo, ker tudi dobrih dvajset let po osamosvojitvi in (navidezni) demokratizaciji še vedno delujejo omrežja, vzpostavljena v polstoletni vladavini komunističnega totalitarizma, in ker je ta režim resno prizadel tudi psiho naroda.  To se da pogosto slišati ali prebrati. Od tod bi sklepali, da je to tudi delovna predpostavka pri organiziranju pomladnih strank in njihovem delovanju in da se bodo zato funkcionarji teh strank vidno bolj prizadevali pri delu za domovino kot drugi politiki. To pa vsaj meni (ki res opazujem stranke le od zunaj) ni tako očitno. Verjetno bi se po dvajsetih letih truda rezultati tudi že v večji meri morali pokazati.

spring-river-daydreaming-17400579-1024-768V povolilnih analizah pogrešam večjo pozornost volilni abstinenci, ki je tokrat zajela že polovico volilnih upravičencev. Vse kaže, da tu ne gre za ljudi, ki so na počitnicah v tujini, ampak bolj za tiste, ki se počutijo zapuščene od države, Cerkve, civilne družbe in tudi od političnih strank. To tudi niso ljudje, ki bi jih od volitev odvračali prevladujoči mediji, ampak ljudje, ki jih naši mediji zgolj oplazijo, saj se najbrž v glavnem trudijo le za svoje preživetje. Tu gre predvsem za revnejše ljudi na podeželju, ki so največje žrtve sedanjega ekonomskega in političnega stanja v državi. Zato je večja verjetnost, da bi pomladni politiki tu pridobili nove volivce (ali pa vsaj starih ne izgubili), res pa je, da bi to zahtevalo več osebnega napora in osebnih stikov.  Med uradniško mediokriteto, ki je še vedno zagledana v lažno stabilnost propadlega režima, bo težko pridobiti več ljudi za spremembe.

Slovenska politična pomlad lahko uspe le, če bo temeljila na pristni krščanski kulturi, kar predpostavlja samodejno sočutje s trpečimi in veselje do dela tudi pri političnih voditeljih na vseh ravneh, saj le z nagovorom najbolj razočaranih lahko zmaga. Zavedati se moramo, da je kristjan brez sočutja le klavrna karikatura. Tu bo morala tudi Cerkev narediti resen premislek. Če bi stalno gojila občutek pripadnosti občestvu, sploh ne bi bili potrebni pozivi k udeležbi na volitvah.

-Če želi pomlad še igrati kakšno vlogo v slovenski politiki, bo morala iti kar pogumno proti toku in se namesto drobnim kalkulacijam z vso silo posvetiti nagovoru volivcev, ki že skoraj nimajo več kaj izgubiti. Na teh volitvah se je opazila najbrž večletna odsotnost sočutja do najbolj razočaranih, zdaj pa tudi odsotnost sočutja do Janeza Janše.

Ni časa za malodušje, zavihati bo treba rokave, iskati novo kulturo, novo elito. Naši voditelji pa bodo morali ne le tolerirati ob sebi sposobne ljudi, ampak jih tudi iskati in najti, sicer še tako velika stranka popolnoma zataji. Nagovoriti bo treba najrevnejše – to je dosti zahtevnejše kot nagovor splošne javnosti preko medijev – potreben bo neposreden nagovor na cesti, na polju, v gostilni, a druge poti ne bo. Če bomo čakali, da bo kriza sama spametovala Slovence, bomo še dolgo čakali in ničesar dobrega dočakali.

Matija Cencelj

V blogih so zapisana osebna mnenja avtorjev in ne nujno tudi mnenje organizacije kot celote.

Dr. Matija Cencelj je predsednik sveta zavoda Socialna akademija, sicer pa izredni profesor na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani.

 

Tags: , , , , ,


Komentiraj prispevek!

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Back to Top ↑

UA-42404711-1