Primorski padalci in delitve v Sloveniji: le kaj ima to skupnega?

Objavljeno: 2. marca 2015

Pri novačenju mladih v projekt SOS (spominjamo, opominjamo, spreminjamo) me je še najbolj pritegnila problematika delitev v Sloveniji, ki jih je D. J. (ki ne želi biti več imenovan – popravek uredništva v l. 2022) v svojem blogu tako izčrpno popisal. Izhajam iz družine, ki se je morala po drugi svetovni vojni odseliti iz Slovenije zaradi preganjanja »nekomunistov«. Ob pogovorih v skupini je prišla na plan ideja, da bi lahko posneli krajši dokumentarec o t. i. primorskih padalcih, o katerih je eden izmed članov skupine SOS napisal diplomsko nalogo. Tematika se mi je zdela veliko bolj obvladljiva v svoji pretekli razsežnosti kot pa sodobna problematika o delitvah, za katero se mi je zdelo, da kot novopečena študentka še nisem dovolj zrela, še manj pa da bi bila to tematika dokumentarca, pri katerem prvič sodelujem. Ko sem ugotovila, da je med padalci bil tudi eden mojih kar daljnih sorodnikov (babičin stric), me je tematika toliko bolj pritegnila. Tako sem se spravila k branju in iskanju informacij na to temo.

Kdo so primorski padalci?

Prvo, kar me je presenetilo, je bilo to, da je bilo že kar nekaj prelitega črnila na račun teh večinoma slovenskih fantov, ki so pod okriljem britanskih in ameriških tajnih služb prihajali med drugo svetovno vojno (večinoma) na slovensko ozemlje na pomoč gverili (četnikom ter v večini partizanom), ki se je borila proti okupatorjem, tj. Italijanom in Nemcem, in da o njih nisem še ničesar slišala niti o svojem daljnem sorodniku ne! Na njihov račun so nastajale diplome ter doktorati zgodovinarjev, zgodbe, ki so jih objavljali v časopisih, znanstvene monografije, radijske oddaje in druge publikacije. Najbolj plodoviti posamezniki, ne nujno zgodovinarji, so še vedno v zamejstvu, še najbolj v Trstu. Je pa res, da je v filmskem svetu ta tematika manj obravnavana in se šele zdaj ustvarja več dokumentarcev in drugih oddaj na to temo.

Drugo – neverjetna dragocenost pričevanj! Na žalost sta nam skoraj pred nosom preminula zadnja dva padalca. Intervjujev z njimi je bilo posnetih kar nekaj, vendar jih želijo lastniki uporabiti za svoje delo, kar je čisto razumljivo, vendar ti vseeno postane žal, da se nisi dokumentarca s tako tematiko lotil že prej in bi s tem lahko upravljal z veliko več lastnega primarnega materiala.

Kot tretje se mi je močno vtisnilo, koliko ljudem, predvsem sorodnikom padalcev pomeni, da lahko svetu povedo kaj o svojih bližnjih. Tudi teh je vedno manj, vendar so kot sekundarni vir fotografij ter drugačnega, manj dokumentarnega in znanstvenega pogleda na posameznika zelo dragoceni. Na proslavi v Škrbini, ki je posvečena ravno primorskim padalcem, so sorodniki kar prihajali k naši kameri in spraševali, če lahko pokažejo fotografije svojih staršev v povezavi s primorskimi padalci. Seveda se jih nismo branili.

Usoda padalcev in soočenje s krivicami

Morda se zdi, da ta tematika nima nič v povezavi z delitvami v današnji Sloveniji. Toda način, kako je oblast pospravila padalce ob koncu in tudi po drugi svetovni vojni, ni bil prav nič primeren za domoljube, ki so se prostovoljno javili za urjenje na raznih vojaških področjih in za prihod iz Egipta v Slovenijo, večinoma na pomoč partizanom. Osumljen vohunjenja je marsikateri padalec skrivnostno izginil in morda se tu tudi nahaja odgovor, zakaj niso tako znani v slovenskem prostoru, kot bi si to zaslužili, saj so bili kar nekaj desetletij označeni za »sovražnike naroda« in šele leta 1999 so dobili javno priznanje s strani države.

Celoten projekt je zame zanimiva izkušnja, v katerem se prvič soočam z ustvarjanjem dokumentarnega filma s tematiko, ki mi je bila prej nepoznana, a mi z odkrivanjem ljudi, ki se s to tematiko ukvarjajo ali pa so celo deležni njene zgodbe, postaja vedno bolj zanimiva.

Veronica Snoj

Blog odraža osebno mnenje avtorice in ne nujno mnenje zavoda.

Tags: delitve, dokumentarni film, druga svetovna vojna, partizani, primorski padalci, SOS