O državljanski in domovinski vzgoji z učiteljicama z mnogimi izkušnjami (VIDEO)

Objavljeno: 4. decembra 2020

Na Socialni akademiji pripravljamo portal razgledan.si, ki bo na interaktiven in dinamičen način prinašal spoznanja o družbi, državi, politiki, pravičnosti, solidarnosti, davkih … O temah, skratka, ki v zadnjem času močno burijo duhove, a se o njih tekom šolskega sistema skoraj nihče ni sistematično učil.

Je državljanske in domovinske vzgoje v slovenskem šolskem sistemu premalo? Preveč? Ravno prav? O tem – in še o čem – sem se pogovarjal z go. Dragico Motik in go. Heleno Kregar iz Društva katoliških pedagogov Slovenije.

Društvo je v novembru 2020 namreč pripravilo že drugo mednarodno konferenco z naslovom Vzgoja za ljubezen do domovine in države. Tako ga. Motik kot ga. Kregar sta bili v pripravo konference močno vpeti, zaznamujeta pa ju tudi dolgi pedagoški poti.

V nadaljevanju navajam devet spoznanj, ki sem jih »potegnil« iz pogovora.

  1. Če hočeš druge vneti, moraš najprej sam goreti.

Slomšek je imel prav. Kot velja tudi za večino drugih predmetov (če ne za vse!), to zagotovo velja tudi za državljansko in domovinsko vzgojo. Če žara do domovine, države in družbene angažiranosti v učitelju ni, ga tudi na učence ne bo mogel prenesti.

  1. Državljanska in domovinska vzgoja sta v Sloveniji v veliki meri odvisni od učitelja – posameznika.

Ne na državni ravni, ne na ravni posamezne šole, tematike, povezane z državo in domovino, niso močno regulirane. Učitelji imajo na tem področju veliko svobode. Na to dejstvo lahko gledamo pozitivno, saj za to, da učitelj v svojo uro vključi državljanske in domovinske tematike, ni posebnih ovir. Po drugi strani pa je to za mnoge posameznike lahko tudi izgovor.

  1. Državljanska in domovinska vzgoja naj aktivirata obe možganski polovici.

Na konferenci so se tega lotili dosledno. Med odmori konference, ki je potekala preko elektronskih medijev, so poslušali slovensko glasbo s strani opernih ustvarjalcev, Marcosa in Bernarde Fink, nekaj pesmi pa je bilo zapetih tudi v živo. Zgolj s posredovanjem podatkov pri tovrstnih temah ne gre!

  1. Državljanska in domovinska vzgoja se lahko izvajata pri vseh predmetih.

Na konferenci so bili med drugim predstavljeni primeri povezovanja domovinskih tematik s kemijo, matematiko, športom … Slovenski jezik, zemljepis in zgodovina kot predmeti, na katere s tem v zvezi najprej pomislimo, nikakor niso edino mesto, na katerem je mogoče vzgajati za ljubezen do domovine in države!

  1. Domovinska vzgoja je osnova za državljansko vzgojo.

Potrebni sta obe – tako domovinska, ki se bolj nanaša na danosti, identiteto, kulturo, kot tudi državljanska, ki se v večji meri nanaša na aktivno družbeno participacijo, poznavanje zakonitosti družbe in njenih institucij.

A zdi se, da je domovinska vzgoja vendarle osnova za državljansko. Kot je država utemeljena na ozemlju, domovini in narodu, tako si tudi državljansko vzgojo težko zamišljamo brez vzgoje za lubezen do domovine.

  1. Svetovni nazor je nekaj, čemur se v tovrstnih razpravah radi izognemo.

Slovenci nismo edini narod, ki je razdeljen. Na leve in desne, partizane in domobrance, konzervativce in napredne … Z določenimi delitvami se, bolj ali manj, soočajo vsi narodi.

Smo pa Slovenci eden tistih narodov, ki o svetovnih nazorih, o doprinosih posameznega nazora, o njihovem medsebojnem dopolnjevanju ter o politični filozofiji, ki je v njihovem ozadju, neradi govorimo. Morda o tem nismo dovolj izobraženi, morda pa nas stvari še vedno preveč »bolijo«.

Za razliko od kakšnega drugega naroda, ki je na področju pluralnosti svetovnih nazorov postavil celo standarde, po katerih morajo biti enakomerno zastopani vsi, se Slovenci celo razpravam o tem raje izognemo. Tako je izbira tega, skozi kakšne barve očala bo posamezni učitelj določeno tematiko predstavil, povsem njegova. Prostor za mnoge nevarnosti in manipulacije, torej.

  1. Medkulturnost je priložnost.

Odstotek otrok in mladih, ki jim Slovenija ni primarna, temveč kasneje pridobljena domovina, z migracijami in globalizacijo narašča. Vendar pa to dejstvo za izvajanje domovinske vzgoje nikakor ni ovira! Nasprotno – celo priložnost je lahko! Ob drugem, drugačnem, lahko še bolj izostrim svojo identiteto. Z vstopanjem v dialog še bolje razumem, kdo sem sam. Prisotnost različnih kultur v razredu je priložnost za še bolj pristno, kritično in izostreno spoznavanje lastne kulture.

  1. Za domovinsko in državljansko vzgojo ne vlada ravno veliko zanimanje.

Tako ne na strani medijev, kot tudi ne na strani staršev, učencev in dijakov. Takšni predmeti se pa seveda ne morejo primerjati z veličastno matematiko ali angleščino. To sta predmeta, od katerih je v življenju vendar kaj koristnega!

Na drugi strani pa opažamo dvoje. Določen delež staršev se v zaostrenih družbenih razmerah vendarle vedno bolj zaveda, da je odnos do družbe, države in domovine eden od ključnih odnosov, ki jih šola lahko »zapusti« njihovemu otroku. In tudi nekateri učenci pričajo o tem, da je lahko družba in etika najboljši predmet. Seveda tisti, pri katerih je ta dobro pripravljen in s strani učitelja predstavljen z žarom.

  1. Potrebni so tudi sistemski ukrepi.

Po besedah sogovornic si na Društvu katoliških pedagogov Slovenije prizadevajo za več domovinskih vsebin pri predmetu Etika in družba v osnovni šoli, za pomik vsebin o osamosvajanju Slovenije v srednjem šolstvu s konca četrtega letnika na prvi letnik – ko učiteljem (še) ne zmanjkuje časa in ko matura ni edina skrb. In pa za uvedbo predmeta o državljanski in domovinski vzgoji v srednje šolstvo, a čim bolj zgodaj.

Pogovarjal sem se

Matej Cepin

Blogi odražajo osebno mnenje posameznika in ne mnenja Socialne akademije kot organizacije.

Tags: , , , , ,


Komentiraj prispevek!

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

Back to Top ↑

UA-42404711-1