Delavske organizacije – zagovornice družbene pravičnosti

Objavljeno: 11. oktobra 2019

4. in 5. oktobra 2019 je v organizaciji Združenja delavcev NSi, Socialne akademije in Inštituta Janeza Evangelista Kreka v Portorožu potekal mednarodni seminar z naslovom Delavske organizacije – zagovornice družbene pravičnosti.

Namen seminarja je bil razumeti vlogo delavskih organizacij pri zagotavljanju družbene pravičnosti. Delavci v različnih Evropskih državah se soočajo z mnogimi situacijami, ki se jim zdijo nerazumljive in nepravične. Vse večji delež delavcev tiho izraža nezadovoljstvo nad institucijami, ki bi morale ukrepati, zato se zaupanje v te institucije niža.

Na seminarju, ki se ga je udeležilo več kot 50 udeležencev in udeleženk iz sedmih držav, smo v prvem sklopu izmenjevali teoretične poglede na družbeno pravičnost. V drugem, tretjem in četrtem sklopu smo podrobneje proučevali pogled delavskih organizacij na družbeno pravičnost, v petem in šestem sklopu pa smo se dotaknili različnih konkretnih izzivov, ki po mnenju delavcev z vidika pravičnosti potrebujejo še posebno pozornost.

Družbena pravičnost

Družbena pravičnost je najpomembnejši temelj demokracije. Zgolj načelo pravičnosti je tisto, v imenu katerega vsakokratna oblast lahko izvaja politične ukrepe nad prebivalstvom. Vsak ukrep oblasti, ki ni družbeno pravičen, bi tako lahko označili kot obliko nasilja oblasti nad prebivalstvom.

Pravičnost sloni na vrednoti človekovega dostojanstva, iz katere (poleg pravičnosti) izhajata še dve drugi načeli: solidarnost in subsidiarnost. Vse te vrednote pa poleg tega tvorijo tudi jedro lizbonske pogodbe, na kateri je utemeljena Evropska unija.

Govorci so na seminarju naštevali različna področja, ki se neposredno tičejo delavcev in na katerih je družbena pravičnost v posameznih državah EU ogrožena. Med drugim so omenili pokojninski sistem, migracijske politike, razlike med državami v socialnih politikah, pojavi korupcije, mobing, skrb za okolje, skrb za zdravje in dostopnost infrastrukture.

V splošnem smo na seminarju prepoznali naslednje razsežnosti družbene pravičnosti:

  • pravičnost med posamezniki (npr. primerjava plač in delovnih pogojev med dvema posameznikoma),
  • pravičnost med panogami (npr. primerjava kolektivnih pogodb),
  • pravičnost med državami (npr. primerjava socialnih politik držav) in
  • globalna pravičnost (npr. pri globalni skrbi za okolje ali pri obvladovanju globalnih migracij).

Socialne politike v Evropi kot orodje družbene pravičnosti

EU je skozi zgodovino svojega obstoja veliko več pozornosti posvečala ekonomskim politikam kot socialnim. Pravzaprav se je celotno povezovanje držav v EU začelo na ekonomski ravni. Potrebno pa se je zavedati, da je ob upoštevanju načela prostega pretoka delavcev nujno potrebna tudi večja konvergenca med državami na področju socialnih politik.

European Pillar of Social Rights naslavlja mnoge in pomembne izzive družbene pravičnosti, vendar se implementacija le-teh v posameznih državah dogaja prepočasi. Pri tem EU nima zadostnih orodij, da bi uresničevanje tega dokumenta lahko pospešila. Vendarle gre pri tem dokumentu »zgolj« za zavezo voditeljev, ki pa v primeru neizvršitve nima neposrednih posledic.

V EU se po določenih raziskavah izvede približno 50 % socialnih transferjev celotnega sveta, kljub temu, da ta predstavlja zgolj 7 % svetovnega prebivalstva. Po eni strani je socialna Evropa naša ključna konkurenčna prednost, morda celo obramba pred še večjimi populizmi, po drugi strani pa je lahko preveč socialnih transferjev, če ti že v osnovi niso načrtovani pravično, tudi breme za gospodarstvo, ki tako postaja manj konkurenčno.

Na seminarju je bilo jasno izraženo stališče, da morajo biti socialne in ekonomske politike med seboj povezane: »Dobra socialna politika je dolgoročno tudi dobra ekonomska politika. In obratno: dobra ekonomska politika je po načelu ‘upward convergence’, po katerem napredek bolj konkurenčnih za seboj potegne tudi napredek manj konkurenčnih, tudi dobra socialna politika.«

Kot ključen element uspešne socialne politike je bilo na seminarju izpostavljeno družbeno vključevanje marginalnih skupin (npr. mladih, ostarelih, živečih na oddaljenih območjih, revnih zaposlenih, …). Pri tem so pomembni različni vidiki vključevanja, npr. podpora pri zagotavljanju mobilnosti, krepitev širokopasovnih povezav ali pospeševanje vključevanja teh skupin na trg dela.

Posebej pereča razmerja z vidika dela in družbene pravičnosti

Na seminarju so bila izražena nekatera razmerja med družbenimi skupinami in pojavi, kjer obravnava družbene pravičnosti po mnenju navzočih potrebuje posebno pozornost. Ta so:

  • Razmerje med mladim in starejšimi delavci, pri katerih je ključen pravičen pokojninski sistem, ukrepi na ravni držav in podjetij za boljše vključevanje posameznih generacij in naslavljanje pričakovanj posamezne generacije v odnosu do dela na ravni podjetja.
  • Razmerje med državami na severu in jugu evropske celine, pri katerih migracije z juga proti severu še dodatno rušijo že sicer negativne demografske slike izvornih držav.
  • Razmerje med bogatimi in revnimi zaposlenimi, pri katerem so bila izpostavljena predvsem tveganja, zaradi katerih posameznik lahko pade v kategorijo revnih zaposlenih (gospodinjstva z enim zaposlenim, bolezni, dedovanje, najeto stanovanje, nizka izobrazba, slabi krediti, pomanjkanje vseživljenjskega učenja).
  • Razmerje med kapitalom in odnosi, pri katerem so bile kot primer izpostavljene poslovne prakse iz podjetij, ki tvorijo gibanje Ekonomija skupnosti in na prvo mesto svojega delovanja postavljajo osebo – na tej predpostavki pa temeljijo tudi njihovi poslovni modeli.

Zapisal:

Matej Cepin, poročevalec

Tags: , , ,


Komentiraj prispevek!

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

Back to Top ↑

UA-42404711-1