Gremo mi po svoje – in se vrnemo drugačni (mladinski blog)
Objavljeno: 26. februarja 2026
Ko mladi odidejo v tujino – na Erasmus+, na študij ali preprosto »po svoje« – se pogosto govori o jeziku…, potovanjih, novih prijateljstvih in fotografijah z razglednic.
Redkeje pa o tem, kaj se v resnici premakne znotraj človeka.
Z mladimi pobudniki družbenih sprememb, ki delujejo na različnih projektih Socialne akademije ter letos živijo izkušnjo tujine, smo prek video klica odpirali vprašanja domoljubja, družbene aktivnosti, volitev 2026 in – morda najtežjega – vrnitve domov.
Iz njihovih odgovorov je postalo jasno: tujina te ne spremeni na površini. Spremeni te v strukturi.
Ko si daleč, vidiš dom bolj jasno
Nekateri so Slovenijo začeli doživljati drugače šele, ko so jo zapustili.
Opazili so čistočo, organiziranost, varnost. Pogrešali so slovenski jezik, pogled na gore, raznolikost narečij. Nekdo je povedal, da mu je po dveh mesecih brez ene same slovenske besede postalo toplo pri srcu že ob samem zvoku materinščine.
Nekdo drug je priznal, da je Slovenijo v tujini idealiziral – in ob vrnitvi doživel razočaranje, ker realnost ni sledila podobi, ki si jo je ustvaril.
Ni nujno, da tujina prebudi domoljubje. Tudi zato, ker je vsak odšel z jasnim časovnim načrtom in se torej zavedal, da gre za časovno omejeno izkušnjo. Pogosto pa ta izkušnja prebudi jasnejši občutek pripadnosti ali pa razpoke v njem.
Družbena proaktivnost: ko ugotoviš, da nihče ne bo naredil namesto tebe
Najmočnejši premiki so se zgodili prav na področju družbene proaktivnosti.
Kljub temu, da smo se v Sloveniji večkrat pogovarjali o aktivnem državljanstvu in družbeni participaciji, je več mladih povedalo, da so šele v tujini zares razumeli, kaj pomeni biti aktiven. Ne zato, ker bi imeli več obveznosti, temveč zato, ker tam nihče ne pozna tvojega ozadja, mreže ali zgodovine.
Če želiš skupnost, jo moraš ustvariti.
Ena od dveh, ki sta na Švedskem, je povedala, da je potrebovala precej časa, da se je vključila v neko skupino. Prej je zase mislila, da je odprta in pogumna. V tujini je ugotovila, da je bolj “chicken”, kot si je predstavljala. Prav to spoznanje je postalo prelomno.
S prijateljem sta začela organizirati večere palačink, peko na žaru, srečanja. Ne zato, ker bi imela funkcijo ali mandat, ampak ker sta razumela: »Če želiva, da se nekaj zgodi, morava to ustvariti sama.«
Ta premik je bistven.
Iz pasivnega opazovalca postaneš pobudnik. Iz kritika sistema postaneš nekdo, ki vzpostavlja prostor srečanja.
Nekdo drug je povedal, da mu je raznolikost družbe v tujini dala občutek anonimnosti – in prav ta anonimnost svobodo. Nihče te ne pozna in ne sodi. Nihče te ne predalčka, niti glede vere. Ti ne odvzame glasu. Lahko preizkusiš, kdo želiš biti.
Tretji je poudaril, da zdaj ve, da lahko stoodstotno poskrbi zase: administracija, finance, odnosi, stanovanje, zdravje, osamljenost. Ni bilo več varnostne mreže. In prav to mu je dalo občutek moči.
Tujina te prisili, da se srečaš s sabo. S svojim pogumom. S svojim strahom. S svojo odgovornostjo.
Vrnitev: ko se podre sistem, ki si ga na novo zgradil
Če je odhod poln pričakovanja, je vrnitev pogosto polna tišine.
Ena izmed udeleženk je povedala, da se ji je ob vrnitvi podrl sistem vrednot, odnosov in zadolžitev, ki ga je v tujini skrbno sestavila. Tam je imela več časa. Jasnejše prioritete. Bolj zavestno življenje. Ko se je vrnila, jo je preplavil občutek, da je padla nazaj v tok obveznosti in pričakovanj.
Druga je opisala vrnitev kot trenutek, ko je “ves pritisk zgrmel nanjo”.
Nekdo drug se sprašuje: jaz sem se spremenil. Spremenili so se tudi moji prijatelji. Ali bomo še znali hoditi skupaj?
To je del izkušnje, o katerem se premalo govori – obratni kulturni šok.
Ne vračaš se isti. In dom ni povsem enak.
V tujini si si izboril novo verzijo sebe, doma pa te čakajo stare vloge.
In tukaj se zgodi najzahtevnejši del procesa: kako ohraniti širino, ki si jo pridobil? Kako ne zapreti poguma, ki si ga razvil? Kako prenesti iniciativnost nazaj v prostor, kjer si bil prej morda bolj pasiven?
Ena izmed mladih je to lepo zaokrožila: »Vse doživeto jemljem kot privilegij, kot bogastvo.«
Kaj to pomeni za Slovenijo?
Ko smo odprli vprašanje volitev 2026, odgovori niso bili ideološki. Bili so primerjalni.
Mladi, ki gledajo Slovenijo iz Nepala, Belgije, Portugalske ali Švedske, opazijo stvari, ki jih doma spregledamo. Vidijo, kaj imamo in kje smo lahko boljši. Vidijo, kako izgleda politični dialog na Švedskem, kjer si nasprotnika delita isti plakat za izražanje vsak svojega mnenja in javno pokažeta, da različnost mnenj ne pomeni sovraštva.
Morda je največje sporočilo prav to: družbeno udejstvovanje se začne pri osebni odgovornosti. Ne pri čakanju, kdo bo spremenil sistem, ampak pri ustvarjanju prostora za dialog. Prevzeti pobudo. Organizirati srečanje.
Tujina jih ni naučila le, kako živeti drugje. Naučila jih je, da znajo stati na lastnih nogah. Graditi lastno identiteto. In se odpreti novemu.
In ko se vrnejo drugačni, je vprašanje za vse nas: ali bomo mi znali biti odprti za dodano vrednost, ki jo prinašajo poti, ki so jih oni medtem prehodili?
Andreja Snoj Keršmanc, mladinska delavka na Socialni akademiji
