Justinu Stanovniku v spomin

Objavljeno: 29. januarja 2019

Justina Stanovnika se spominjam kot omikanega, blagega in rahlo zadržanega, a radoživega človeka. Bil je poglobljen izobraženec ostre misli, ki je bila lahko odklonilna do idej, vedno pa prizanesljiva do ljudi.

Zaznamovala ga je slovenska tragedija med drugo svetovno vojno in po njej, v živo ga je zadelo trpljenje, ki ga je tolikim njegovim sorodnikom, prijateljem in znancem prizadejala krvava revolucija. Zato ga tudi nikdar ni nehalo zaposlovati vprašanje, odkod so se znotraj krščanske civilizacije pojavile tako razširjene v razum odete ideje zla, ki se je bilo sposobno tudi tako precizno organizirati za izjemno učinkovito destrukcijo moralnih temeljev družbe. Za to se je zanimal na abstraktni ravni in tudi v konkretnih pojavitvah na tujem – v francoski in ruski revoluciji, posebej je občudoval, kako je Dostojevski začetke tega pojava opisal v Besih. Zelo pa ga je zanimalo to vprašanje tudi v slovenskih razmerah 20. stoletja in njegovih posledicah, ki jih čutimo še danes.

Kljub mnogim zadolžitvam, ki jih je vestno izpolnjeval in si jih veliko tudi sam nakopal, je bil vedno pripravljen vzeti si čas za pogovor in pripraviti še kakšno predavanje ali članek, ko sem ga za to prosil. Ni vsiljeval svojih pogledov ali trosil nasvetov brez povabila, na vprašanja pa je poglobljeno in argumentirano odgovarjal. Odlikoval ga je pretanjen smisel za blagi humor in ironijo, kar nam je olajšalo spremljanje dogajanja na Slovenskem.

Spominjali se ga bomo kot prijetnega sogovornika, prodornega pisca in predavatelja, ki bo zapustil trajen pečat slovenski katoliški misli.

Matija Cencelj 

Tags: justin stanovnik