Vesna Nagode: Moja evropska zgodba

Objavljeno: 19. junija 2014

»Odkar smo v Evropski uniji gre vse na slabše!« slišim starejša moška na avtobusu, ko se peljem otovorjena z vrečkami iz Lidla z inštrukcij francoščine. »In potem mi Grkom pomagamo, pa bankam, kdo pa bo nam, revnim ljudem?« nadaljuje drugi.

Pa se spomnim intervjuja izpred tedna dni, ki sem ga kot prevajalka izvedla z Američanko, tečajnico, ki se pri meni uči slovenščino. Intervju se giblje okrog teme Mlekomata, ki prav te dni buri slovensko javnost, lastnika pa pričujeta o tem, zakaj so z dejavnostjo sploh začeli. »Mlekarne raje vzemajo tuje mleko, npr. madžarsko, italijansko, nakupna cena je nižja, Slovenci pa mleko prodajamo Avstrijcem. Z dejavnostjo smo začeli, ker želimo Slovencem približati pristno, slovensko mleko, ki ni predelano. Kupci želijo kupovati zdravo, lokalno. Mi jim to omogočamo.« Mleka ne pijem, zato se slednje nikoli ne znajde v moji vrečki. Pa se v njej znajde kaj drugega, lokalnega? Razen frutabele(Fructalov delni lastnik je Nectar, je to še slovensko? Hm.) in Donata prav nič. Zelenjava iz Italije, sadje iz Španije. Ko sem nazadnje kupovala domačo, slovensko zelenjavo, to bi bilo poleti, sem kar pošteno izpraznila denarnico. Pa naj bo, paradižnik je le boljši na tržnici kot v Lidlu, Hoferju, sem si mislila. Dokler nisem izvedela, da tudi paradižnik kupujejo na večjih tržnicah v Italiji in ga ne promovirajo kot tistega, z domačim poreklom. Zakaj ne grem h kakemu kmetu in stvari ne kupim tam, kjer bo vse to res domače? Ker je to za moj študentski žep, vsaj ob rednih tovrstnih nakupih, predrago.

Povsem mokra od vse plundre se spravim z avtobusa. Glasno prekolnem, zakaj nisem kupila škornjev, kot sem si zadala med razprodajami. »Tile škornji so usnjeni, veste, zadrge se šivajo na poseben način. Alpina ponuja kakovost.« 91 evrov po 30-% znižanju? Resno? To bi bilo okrog 22 tisoč tolarjev. Kaj hočem, še vedno vse preračunavam v tolarje. Mami skomigne z glavo in pravi, da so res malo predragi. Da so oni imeli včasih ves čas take čevlje. Resda samo en par, pa so dolgo zdržali. In pravi tudi, da so bili bolj poceni. Imeli so tudi Adidas športne hlače (z modrimi črtami, spomnim se, kako sem se jih otepala, ko mi jih je, še z njenimi izvezenimi začetnicami, silila za k telovadbi). Ko vsake toliko obidem Hervis, se Adidas oddelku raje izognem, saj so cene navite kot stenska ura pri starih starših.

Kakor koli, moji čevlji iz Deichmanna so po enem letu popolnoma neuporabni. Dobro so mi služili, ko sem bila v Franciji, na izmenjavi. Nanjo sem se odpravila šele v absolventskem stažu, čeprav so nam profesorji pridigali, da bi morali tja oditi že precej zgodaj, se v frankofonske države odpraviti vsaj dvakrat letno, da bi izboljšali naše znanje jezika. S čim, se ne vpraša nihče.

Torej, ravno leto je minilo od mojega prihoda. Me sprašujejo učenci, kakšni so Francozi. Kakšna je Francija. Kaj jejo. V čem so drugačni od nas. Večinoma jim podam isti odgovor. Več sira pojejo kot mi. Spijejo več vina. Pojejo več rogljičkov. So bolj samozadostni, morda samozavestnejši od nas. Sicer pa se ubadajo z istimi problemi kot mi. Kot ostala Evropa, saj razumete – brezposelnost, brezdomstvo, 2 pola prebivalcev – buržoazija in reveži. Imajo svoj Leclerc in Carrefour, najbolj poln pa je še vedno Lidl, ki se od slovenskega razlikuje predvsem od večje ponudbe sira. Sem že rekla, da je moja najljubša francoska stvar sir? Slovenski ima običajno več lukenj in je trši, njihov je mehkejši. Morda tudi sam politični sistem, organizacija, metafore mi kar švigajo po glavi.

Ko preobujem svoje neslovenske čevlje in neslovenska oblačila (made in Italyftw) resnično potrebujem topel tuš. Las si že nekaj let ne umivam več s Subrino (dvomim, da smo imeli pred leti doma kdaj kateri drug šampon), šampon Afrodita je zamenjal Chilly, na pipi pa ne piše več samo Kolpa san. Da ne zmrznem takoj, si hitim pripravljat čaj. 1001 cvet? Kje pa. Sita šipka in hibiskusa. Teekanne, tako kot Tina Maze, kaj pa drugega. Ko se v trgovini odločam za čaj, vedno premišljujem, če bi vzela tistega za 0,70 evrov v Hoferju ali pa bi si privoščila boljšega, za 2 evra. Potem pomislim, da dam, ko grem na čaj enkrat, vsaj okrog 2 evra za eno samo skodelico in se odločim za boljši čaj. Le kje so časi, ko si za čaj v gostilni plačal 120 tolarjev. Isto za kavo. To bi bilo sedaj … 50 centov? Ni »šans«! V domu upokojencev, se spomnim slike s Facebooka bivše sodelavke, tam bi še mogoče šlo.

Ko se malo segrejem, ponovno, že n-tič v dnevu , preverim aktualna prosta dela na študentskem servisu, ostalih portalih za zaposlitev in seveda na družbenih omrežjih, kjer so se oblikovale skupine v smislu »iščem in ponujam delo«. Telefonski marketing, programiranje, nalaganje puranov … povsod pa obvezno ODLIČNO znanje angleščine in nemščine. Tudi za vnašanje podatkov v program. Aber sicher! Odkar v hotelu, kjer prav tako delam, ni gostov, aktivno iščem delo. Tako pač gre, januarja tudi turisti nimajo denarja ali pa želje hoditi v mrzlo Slovenijo, ker pa je naš razpored odvisen od števila gostov, študenti za nekaj časa odpademo. »Pa zakaj ne gledaš za tujino?« mi zadnjič pravi naš portir, ko se pogovarjava o oh in sploh slabih rezultatih pošiljanja prošenj za delo. »Moj kolega je šel v Avstrijo, tam so Slovencev ful veseli, smo baje najbolj pridni delavci, pa plače so super. Delaš sicer 12 ur, samo zaslužiš pa, pa si potem kot lord v Sloveniji!« Ja, zakaj ne grem v tujino? Zadnje čase se to sprašuje gotovo vsaj 60 % ljudi, za katere se zdi, da tukaj pač ni prihodnosti. »Glej, vem, da boš delala isto, boš pa vsaj normalno zaslužila …« pravi drugi portir, ki se nama ob prisluškovanju pridruži. Od »njegovega prijatelja prijatelj« dela na Nizozemskem, »komšija« na Finskem, stric v Nemčiji … Konec koncev, ja, zakaj res ne bi šla v tujino? Evropa ponuja neskončne možnosti! In kdor ne gre, res nikoli ne bo izvedel, kako bi bilo, če bi bilo …

Ko končujem priprave vse tečaje in inštrukcije, kime čakajo naslednji dan, na hitro pogledam še na Facebook. Nasmejim se ob objavi francoske učenke, ki v prevodu pravi: Čez mesec dni odhajam v Francijo. Nočem! Nikoli več se ne želim vrniti v Francijo! Slovenija! <3 Zakaj želi tako močno ostati tu, ko pa vsaj polovica mladih slovenskih upov beži stran?

Pa se spomnim poletnih dni in Bleda in morja in Triglava. Res je lepa, ta naša dežela … Jo je res uničila Evropa? Ali pa smo jo uničili mi, naši predniki, naši politiki? Prav živo se spomnim debate pri angleščini, ki smo jo imeli v srednji šoli: se izrekaš za Evropejca ali za Slovenca?

Takrat sem ponosno odgovorila, da sem v prvi vrsti Slovenka.

In kaj smo dandanes? Oboje. Veljajo nam slovenski zakoni, ki so bili spisani pod vzorom evropskih.

Kupujemo v slovenskih trgovinah, kjer so evropski izdelki.

Učimo se tuje jezike v slovenskih šolah.

Naš delovni prostor ni več samo Slovenija, priložnosti iščemo v tujini.

Imamo možnosti spoznavanja novih metod dela. Ljudi. Potovanj. Imamo možnost študentskih izmenjav. Pridobivamo nova znanja, obzorja – od kulturnega do strokovnega vidika.

Evropa je tako dvorezni meč – predstavlja priložnosti ali pa pobeg iz države, kamor navdušeni očitno prihajajo samo še tujci.

 

Vesna Nagode

 

_____

V blogih so zapisana osebna mnenja avtorjev in ne nujno tudi mnenje organizacije kot celote.

 

 

Tags: , ,


Komentiraj prispevek!

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Back to Top ↑

UA-42404711-1