Laura Ruzman: Moja evropska zgodba

Objavljeno: 30. junija 2014

»Združeni v različnosti« slogan, ki bi naj v treh besedah interpretiral namembnost evropske ideologije in vizije, ki jo podpira in širi po celotnem kontinentu, kot tudi svetu. Spomnimo se tudi izvora besede Evropa, ki je opevana že v Homerjevi Iliadi – ženska, ki je s svojo lepoto prevzela grškega boga Zevsa. Velika ljubezenska zgodba je seveda za sabo pripeljala izgubo devištva in kot provizoričen obliž temu, je nato Afrodita te del sveta poimenovala po njej.

Že samo ime, torej opisuje nekakšno božanstvo in sama zgodba predstavlja nekakšen mit. Danes, tisoč petsto let kasneje, se zgodba o nedotakljivi Evropi nadaljuje, tako ali drugače. Danes je prvi sinonim za Evropo tudi Evropska Unija. Ko zadoni Beetoven in njegova Oda radosti, ko zagledaš modro podlago in na njih krog zvezd, to so dan danes simboli unije, ki spaja toliko različnih kultur, jezikov in mentalitet, ki želi pozornost svetovne publike in hkrati biti vzgled vsem drugim državam sveta. Unija, ki je vplivna, ki je tudi iz najmanjše državice, ki je bila vajena svoje inferiornosti, v senci velikanov na današnjem kapitalističnem trgu. Tukaj se skriva torej ta fenomen privlačnosti unije, ki je bila idejno rojstvo sodelovanja za mir na zgodovinsko pestrem dela sveta, kjer so bili storjeni največji zločini moderne zgodovine. Slovenija, država srednje Evrope, je v tej Uniji po vseh preteklih incidentih videla svetlo pot, da bi služila še večjemu razcvetu in večjemu prepoznanju in prinašanju konkurenčnih prominenci. Slovenija, od kod lepote tvoje? Slovanska Kokoš zraven evropskih petelinov pomembnežev, kot je Avstrija in Italija je pritegnila pozornost Unije s svojim gospodarskim vzponom po osamosvojitvi. Zainteresiranost je bila torej obojestranska in zdelo se je, da je to drug veliki korak za Slovenijo po njenem začetnem uspehu. 2004 se je izpolnila velika želja, končno smo prišli na igrišče, med velike igralce, sicer še na rezervni klopi, pa vendarle, pomembno je bilo le to, da smo bili del igre. Evropa je proslavljala, Slovenija je entuziastično praznovala in bila vzhičena nad idejo o nečem večjem, o nečem še boljšem. Rosnih let, sem bila tudi jaz del tega pomembnega in zgodovinskega dogodka. Čeprav nisem razumela kako in kaj se bo godilo in kaj točno nam bo prinesla priključitev, se mi je zdelo, da to mora biti nekaj dobrega, če se tako proslavlja in če so ljudje s tem zadovoljni. Danes se sprašujem, če je ves ta blišč okoli Evrope bil opravičen ali ne? Je mar to bila res dobra odločitev? Kot študentka, ki se je med desetimi leti začela poglabljati v celoten koncept in pomen, ki je začela spremljati aktualne dogodke na politični sceni. Dejansko je deset let, prineslo veliko vzponov in padcev, ampak to je ta pot, do cilja. Nikoli ni brez ovir in to so se zavedali tudi ljudje. Vsekakor pa so bili vzponi v ospredju in to je gnalo vse naprej, novi vzponi, novi dosežki. Ko je tolar zamenjal evro. Sprva je vsak hodil z delom slovenske zgodovine, s Trubarjem, Cankarjem tudi Ivano Kobilico. Ko je bankovec zamenjal nek drobiž, ki se je zdel nevreden, ker kovanec je še vendarle kovanec. Dva evra je bilo včasih lahko tudi kar velik kupček bankovcev, kar naenkrat pa sprememba iz danes na jutri. Če si zgubil kovanec za 5 tolarjev se to ni zdel vesoljni potop, sedaj pa si zgubil 2 evra, pa to ni bilo tako malo. Vse to so bili ogromni premiki v Sloveniji, prav tako pa tudi za vsakega posameznika. Na meji s pomočjo Schengena kar naenkrat ni bilo treba več čakati po ure in ure, kazati osebni dokument in se identificirati. Kjer je bila nekoč dobro znana meja, je danes povsem normalna cesta, kjer ni zastojev.

Zapornice so izginile in tako se je zares, ne samo figurativno za Slovenijo odpirala nova pot. Nova pot, ki jo povezuje z razvitimi severnjaki. Nič ni bilo težjega, kot na hitro skočiti v prvo avstrijsko mestece »natankati« avto, ker je bil bencin tam, tisti trenutek cenejši. Če je Slovenija odpirala nova vrata, so se slej kot prej tudi meni odpirale nove poti. Poti, ki so vodile v evropske prestolnice, ki so mi kar naenkrat ponudile možnost štipendiranega študija v tujini, spoznavanje nove kulture in tujega načina življenja. Saj ni lepšega kot nepozabna izkušnja, ki ti jo nudi unija, z željo po tem, da mi ponudi enkratno življenjsko prakso in podpira mobilnost. Koristi so bile na prvi hip tako privlačne, da se nihče zares ni spraševal in oziral kako je bilo prej. Z povečanim trendom nizkocenovnih letov je v meni zaigralo srce. Evropske metropole so kar vabile, vabile so me nove izkušnje, nova poznanstva, nova doživetja. In za to je bil potreben en sam osebni dokument in kakšna ura, dve leta. Berlin, London, Dunaj in Bruselj velika mati in sedež večine evropskih institucij. Si ogledati glavni gonilnik velike evropske mašinerije, si ogledovati proces in biti med ljudmi, ki si jih o njih bral zgolj v medijih. S perspektive 17 letne dijakinje je Evropa pomenila prav to, za mojo mamo, ki je z evrom dobila predvsem podražitev osnovnih živil, kljub temu, da se ji plača ni povišala pa po nekaj letih Evropska Unija ni več tako dišala. Nikomur ni bilo po godu, pa vendarle so številne projektne table, ob novih objektih, ob novih cestah, ki so pravila, da je to financirano s strani Evropske Unije. Slovenija je kot postsocialistična država z lepim napredkom že pred vstopom prejemala številna sredstva, ki bi naj doprinesla še boljši učinkovitosti in konkurenčnosti. Slovenija, ki je bila dostikrat zamenjana za Slovaško je kar naenkrat dobila neko mesto in je bila kljub svoji majhnosti, enako upoštevana kot države razvitega dela Evrope. Slovenija, ki je bila poimenovala kot ena najuspešnejših držav v procesu priključevanja Evropski Uniji. Danes pa je zgodba povsem drugačna in Slovenija je kar hitro pristala na realnih tleh in dokaj na dnu.

Z letošnjo pomladjo, bodo prišle tudi volitve za Evropski parlament. Ljudje bodo spet volili svoje predstavnike, ki bi naj vsi delovali samo z enim namenom – še večji učinkovitosti in povezanosti. Po desetih letih svojega življenja v Evropski Uniji in po kolapsu finančnega sistema unija, ki nas združuje v različnosti ni več tako popularna. Potrebne so spremembe tudi tam. Koncepti, ki jih prej nisem razumela in jih tako posledično nisem postavljala pod vprašaj, so zdaj deležni skepticizma iz vseh strani. Potrebne so torej korenite strukturne spremembe, v kolikor se bo želelo, da združeni v raznolikosti še sodelujemo. V ospredju je definitivno pregovor »vsi za enega, eden za vse«, torej skozi dobro in slabo.

Evropa je torej sama po sebi nedovršena celota, ki kar naprej raste in se širi. Trenutno se je treba vprašati, ali je to v tem trenutku res najboljša odločitev, pa vendarle se moramo spomniti na momente uspeha, saj kot pravijo, po vsakem dežju posije sonce. Ali bo krizo res mogoče prebroditi in koliko časa bo to trajalo je stvar debate, definitivno, pa moja osebna zgodba o Evropski Uniji še ni končana, saj bo tudi zame prihajajo obdobja, ko bom morda na določene stvari gledala iz povsem drugega zornega kota. Vsak svojo zgodbo doživlja drugače in tako tudi velika zgodba Slovenije v Evropski Uniji ni končana.

Laura Ruzman

 

____

V blogih so zapisana osebna mnenja avtorjev in ne nujno tudi mnenje organizacije kot celote.

 

Tags: , , , ,


Komentiraj prispevek!

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

Back to Top ↑

UA-42404711-1