Oaza generacij
Objavljeno: 2. septembra 2014
Se vam je že kdaj zgodilo, da so se vam po več letih hoje po istih poteh, gledanja istih podob, srečevanja istih ljudi, odprle oči? Da je to, kar se je zdelo znano, naenkrat zasijalo v novi luči? Da ste se začudeno vprašali, kako da tega niste opazili že prej?
Tempo življenja ni ravno naklonjen temu, da bi se ustavili, začutili kraj, pustili, da podobe, zvoki in vonji prodrejo v notranjost in se nas dotaknejo.
K temu želijo spodbuditi izkustvena vodenja, za katera so se na Socialni akademiji letos usposabljali udeleženci posebnega program.
V petek, 29. avgusta nam je – kot svojo zaključno nalogo pri omenjenem usposabljanju – Matej Sojar predstavil cerkev sv. Antona Padovanskega na Viču v Ljubljani. Preplet kronoloških dogodkov je oplemenitil s pripovedjo družinske zgodovine. Umetnine so razkrile svoje zgodbe in kamni so spregovorili o trudu prednikov, ki so z lastnim delom postavili to svetišče .
Večina udeležencev je bila domačinov z Viča. Nekateri to cerkev redno obiskujejo že več desetletij. Prav njih se je vodenje na poseben način dotaknilo. Nagovorile so jih svetopisemske zgodbe, ki se skrivajo v ozadju Kregarjevih podob na stenah krstilnice. Spregovorila jim je tišina svetega prostora, ki je v času obredov niti ne zaznajo. Pripoved zgodovine jih je popeljala nazaj v čas, ko je bil Vič še vas v ljubljanskem predmestju.
Sprva hladna stavba je v uri in pol postala naša. Postala je kraj, kjer se srečata Božje in človeško. Oaza miru sredi mestnega hrupa. V nas je pustila pečat – tako v tistih, ki smo jo obiskali prvič, kot pri domačinih, ki jih spremlja že celo življenje.
One Response to Oaza generacij