Razumeti slovenskega volilca

Objavljeno: 14. julija 2014

Poslanstvo Socialne akademije je usposabljati državljane, da bi znali prevzeti nase svoj del odgovornosti, ki jo v demokratični družbi imajo. Le če bomo vsi za isto skupno stvar, ne le vladajoča elita, nam bo uspelo zaživeti svobodo, mir in blagostanje.

Zato se mi zdi prva naloga nas, ki se trudimo na Socialni akademiji, da tega volilca razumemo. Kurt Lewin, znani teoretik vseživljenjskega učenja, je nekoč dejal: »Lahko je načrtovati usposabljanje, če predpostaviš, da je človek nepopisan list papirja.« Izhajati je torej potrebno iz človeka, v tem primeru iz volilca, če želimo kaj res korenitega spremeniti.

Pri raziskovanju slovenskega volilca sem se dal navdihniti trem navdihujočim blogerjem. Dva sta javno objavljena na spletu, tretji pa je moj prijatelj na Facebooku.

Branko Cestnik: Nismo samo dvopolni

Cestnik v svojem blogu med drugim pravi:

»Morali se bomo navaditi, da v dvopolni Sloveniji vendarle obstaja nek pragmatični sredinski volilec. Ta je včeraj priskočil na pomoč standardnemu ex-LDS-volivcu iz javnega sektorja – in Cerar je premočno zmagal. Na naslednjih volitvah lahko ta volivec priskoči na pomoč komu na desni. Ta tip volivca ni nek tavajoči in nestabilni element, zgolj produkt medijske manipulacije, ampak je ena izmed legitimnih in spoštovanja vrednih političnih drž.«

Aleš Maver: V tem pragmatizmu v resnici ni želje po novem

Aleš Maver v svoji kolumni na Časniku razmišlja presenetljivo skladno s poslanico letošnjega Socialnega tedna (na nekem srečanju nas je celo pohvalil, da smo s poslanico »zelo dobro diagnosticirali problem Slovencev«). Takole pravi:

»Slovenski volivec je v svojem neizprosnem nagonu po ohranjanju starega, znanega, nespremenjenega, razmeroma množično drl na volišča in podelil Miru Cerarju skoraj mesijanske atribute. Položaj, ki je nastal, je hecen. Od zunaj je njegovo glasovanje res videti kot glasovanje proti okoreli strankokraciji in obrabljenim obrazom, kakor ga bo razumel tudi kak opazovalec iz tujine.«

Pa stranke razumejo volilca?

Kakšno vprašanje! Zmagovalne stranke ga gotovo razumejo, poražene pa najbrž ne preveč. Res pa je tudi, da so nekatere stranke (upam) želele na teh volitvah ostati zveste resnici, dolgoročnemu skupnemu dobremu in realnim obljubam. Takšna drža pa na volitvah v Sloveniji, to smo videli že večkrat, stane kar nekaj glasov. Dober se mi zdi komentar bivšega skavtskega kolega Marka Goršeta, člana SDS, ki se je s to referenco tudi podpisal pod sicer nekoliko daljši sestavek na njegovem Facebook profilu:

»Občudujem svoje strankarske kolege, ki so v volilno kampanijo in akcijo za podporo našemu predsedniku vložili ogromno truda in časa. Kljub vsemu trudu smo od najboljših časov zgubili približno eno tretjino volivcev. Prepričevali smo prepričane, pa še teh ne vseh. To je podatek zaradi katerega, bi najbrž moral kdo prevzeti odgovornost, saj očitno vodi neustrezno politiko. Cilj vsake stranke mora biti prevzem oblasti in uveljavitev svojega programa, ne pa da se vnaprej obsodi na večno opozicijo. … Minilo je 24 let od  slovenskega prehoda čez Rdeče morje. Kakor Izraelci smo tudi mi mislili, da smo s prehodom rešeni vsega hudega. Da je za demokracijo dovolj, da ustanovimo parlament in nekaj strank, potem pa bomo v obljubljeni deželi, kjer se bosta celila mleko in med… Pozabili smo na 40 let puščave na katero smo, po prehodu čez Rdeče morje, obsojeni zaradi lastnih grehov …. velik greh je namreč, kadar brat dvigne roko nad brata … domobranec nad partizana, partizan nad domobranca … ta greh je potreben očiščenja … v puščavi … Nihče od Izraelcev, ki so odšli iz Egipta, ni dočakal vstopa v obljubljeno deželo. Niti njihov voditelj Mojzes ne.«

Še 16 let

Gorše, avtor teh vrstic, je svoj prispevek pomenljivo naslovil s »Še 16 let«. Pravi, da bodo potrebne še štiri volitve, če ne štejemo predčasnih, da se bodo stvari po enačbi 40 = 24 + 16 približno uredile. Do takrat pa, pravi, bo potrebno še marsikaj narediti.

Težko bi se ne strinjal z njim. Prav za to delo na dolgi rok namreč na Socialni akademiji zastavljam več kot polovico svojega budnega dnevnega časa. Najbolj pri vsej stvari me namreč skrbi, kako malo je dobrih argumentiranih razprav o javnih zadevah ob pivu, kako slabo poznamo temelje demokracije, kako redko presojamo z vidika vrednot, predvsem z vidika vrednot krščanske demokracije. Za te namreč verjamem, da imajo potencial, da se v njih lahko vsakdo prepozna in čuti sprejetega, ne glede na njegov svetovni nazor, saj je odnos med posameznikom in skupnostjo v njihovem jedru.

Kdo bo delal male reči na dolgi rok?

Prav je, da politika dela svoje velike reči. Prav je, da se del civilne družbe ukvarja s temi velikimi rečmi in deluje kot pes čuvaj, kot nadzor politikov. Obstaja pa segment dela, na katerega vsi pozabljamo. Šole, družine, večji del civilne družbe, država pri financiranju. Včasih imam ob tem močan občutek osameljenosti! Kdo sploh v Sloveniji dela male reči na dolgi rok? Kdo poučuje o demokraciji? Kdo z mladimi in odraslimi vadi javno nastopanje o javnih rečeh? Kdo jih poučuje medijsko pismenost? Kdo na poljudnoznanstven in interaktiven način krepi vedenje odraslih o temeljih liberalizma, socializma, komunizma, personalizma … ?

Kako naj se v takšni izobraževalni puščavi, ko je prepuščen le težkim knjigam, nemim družinam in površnim medijem (javnega šolstva žal ne morem niti našteti), volilec sploh lahko profilira v svoj svetovni nazor, na podlagi katerega bo kasneje volil?

Koliko nevladnih organizacij, ki pripravljajo izobraževalne dogodke s področja državljanske vzgoje, poznate v Sloveniji? Koliko takšnih dogodkov ste se udeležili v zadnjih 5 letih? Pa vaš sosed?

Matej Cepin

 

Matej Cepin je direktor Socialne akademije.

Blog izraža mnenje avtorja in ne nujno mnenje organizacije.

Fotografija je vzeta s spletne strani Urada za družino Nadškofije Ljubljana.

 

Tags: , ,


Komentiraj prispevek!

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Back to Top ↑

UA-42404711-1