Kaj zares pomeni voditi?

Objavljeno: 3. avgusta 2020

Si se že kdaj vprašal/-a, kakšen vodja si? Katere so močne in katere šibke točke tvojega vodenja? Koga sploh resnično vodiš?

Vodenje je beseda, ki jo vsak razume nekoliko po svoje. Od pretirane avtoritarnosti, ko naj bi imel vodja vse stvari in ljudi popolnoma pod nadzorom, pa do mnenja, da ljudje vodenja pravzaprav ne potrebujejo in da bodo najbolj v polnosti zaživeli, če sploh ne bodo vodeni.

Vsaka skupnost potrebuje voditelja

Ko želimo na tak ali drugačen način spremeniti svet na bolje, se pogosto srečujemo z različnimi skupnostmi: z mladimi, družinami, različnimi skupinami, društvi, obiskovalci dogodkov, občinstvom na spletnih straneh ali na socialnih omrežjih … Ena od temeljnih veščin tistega, ki želi nekaj premakniti, pa je gradnja skupnosti oz. podpora tem skupnostim. Podobno kot je odnos med možem in ženo v nevarnosti, da razpade, če se ta dva zanjo ne trudita, lahko brez vodenja in stalnega razvoja razpadejo tudi skupnosti. Voditelj ni edini odgovorni za razvoj skupnosti, je pa prvi. Zato voditelje potrebujemo na vseh ravneh družbenega delovanja. Še več: smiselno je prebujati poklicanost vsakega posameznika za vodenje: kot očeta ali matere, voditelja skupine, učitelja, šefa, politika, zdravnika. Vsakdo naj bi kaj vodil, če ne drugega, vsaj samega sebe. Toda kako?

Kot mladinski delavec dve desetletij spremljam voditelje različnih skupin, gibanj, civilnodružbenih pobud, društev in zavodov. Najbolj intenzivno na Socialni akademiji, kjer za voditelje pripravljamo izobraževanja ter jim v našem inkubatorju nudimo tudi druge oblike podpore. Skozi vsa ta leta pogovorov opažam štiri značilnosti voditeljev, ki jim vodenje uspeva, in ki se bistveno razlikujejo od tistih, ki jim ne. Navajam jih v nadaljevanju in želim, da bi vam bile v oporo pri refleksiji lastnega voditeljstva, zato na koncu predlagam tudi nekaj vprašanji za osebni razmislek.

1.   Biti na pravem mestu

Osnova za voditeljstvo je prepoznavanje poklicanosti za to delo. Če se voditelj v svoji vlogi ne prepozna, bo vodenje verjetno katastrofa. Da je čas primeren za prevzemanje voditeljske vloge, lahko pogosto razberemo iz kakšnega znamenja ali namiga, če ga le znamo videti. Prevzemanje voditeljske vloge je na začetku skoraj vedno korak v neznano in novopečeni vodja se pogosto počuti, da ni kos svoji nalogi. To ni nič nenavadnega. Če pa se odsotnost idej, odpor do dela ali konflikti s sodelavci pojavljajo skozi daljši čas, morda vendarle nisi na pravem mestu in je tvoj klic za vodenje nekje drugje.

2.   Osredotočenost na sodelavce

»Če misliš, da vodiš, pa nimaš sledilcev, se samo sprehajaš,« pravi znani citat. Sledilci oz. sodelavci so tisti, ki definirajo voditelja, zato je tudi prva naloga voditelja osredotočenost nanje. Iz ust voditeljev pogosto slišim stavek: »To hitreje in bolje naredim sam, kot pa da dam delati njej/njemu.« Najbrž je v tem trenutku res tako, vendar je ravno opravljanje nalog skozi sodelavce tisto, kar vas dela voditelja. Za voditelje pogosto izbiramo tiste, ki so pred tem vrhunsko opravljali naloge. In ko postanejo voditelji, se morajo večini teh nalog odreči.

V svetu, ki je globalno in horizontalno povezan, ko smo drug drugemu vsi dostopni, sledilcev skoraj ni več mogoče pridobiti s pozicijsko avtoriteto. Vse bolj vodimo le še z zgledom ali »z vplivom«. Če bodo sodelavci v tvojem delu in življenjskem slogu prepoznali elemente dela in življenjskega sloga, ki navdihujejo tudi njih, jim bo sodelovanje s teboj zanimivo. Zato naredi svoje delo zanimivo in navdihujoče!

Pomembno je tudi, da se za sodelavce iskreno zanimaš, jim namenjaš pozornost tudi v neformalnih trenutkih ter si z njimi v dobrem in slabem. Vplivneži, prisotni zgolj na družbenih omrežjih, ne morejo biti resnični voditelji.

3.   Imeti vizijo

Voditelj se praviloma ne zadovolji s trenutnim stanjem. Sanja drugačno, boljšo prihodnost in sodelavce vabi k soustvarjanju le-te. Vidi množico izzivov, za katere tudi išče rešitve. Voditelj neprestano živi v nekakšni ustvarjalni napetosti med resničnim sedanjim in željenim prihodnjim stanjem. To ne pomeni, da s sedanjim stanjem ni pomirjen ali da zanj ni hvaležen. Ima pa veliko izvedljivih idej, kako ga izboljšati.

Vizija je odgovor na nek širši, praviloma družbeni problem. Velike voditelje problem, ki ga rešujejo, tako močno nagovori, da mu ne morejo ubežati. Čutijo, da se morajo spopasti z njim in so za njegovo reševanje pripravljeni marsikaj zastaviti. Zavedajo se tudi postopnosti reševanja tega problema. Ne rešujejo ga na prvo žogo ampak vizijo dojemajo kot končno stanje, do katerega bo vodila dolga pot skozi puščavo.

Vendar pa voditelj vizije ne drži le zase. Odprto jo deli z drugimi in o njej razpravlja s sodelavci. Po potrebi tudi prizna napako in spremeni svoje gledišče.

4.   Prebujati življenje

Največji izziv za mnoge voditelje pa je iz svojih rok izpustiti popoln nadzor. Ko nalogo opraviš sam/-a, imaš nad njo popoln nadzor. Ko jo poveriš drugemu, pa se nadzor porazdeli med vaju.

Če želiš v sodelavcih prebuditi najbolje, moraš del nadzora prepustiti njim. To pomeni, da naloge ne bodo opravljene tako, kot bi jih opravil/-a ti. Delno se bo potrebno odpovedati stvarem, ki so ti pomembne, pa če se ti zdijo še tako dobre. Se bodo pa zato izrazile tiste, ki so pomembne drugim in jih ti niti ne opaziš! Včasih bo potrebno sprejeti slabši rezultat, čeprav bi bilo dejansko možno doseči boljšega. Včasih bo potrebno celo pretrpeti kakšno ponižanje okolice za napake, ki jih ti ne bi naredil/-a, a so sodelavci jih.

Sodelavci bodo v skupino, pobudo ali nalogo celostno vstopili samo, ko bodo čutili, da je to delo tudi njihova last in da nanjo lahko vplivajo. Takrat se bodo med njimi začeli prebujati tudi talenti, za katere niti ne slutiš, da jih imajo. Najverjetneje niso slutili niti oni.

Gotovo obstajajo stvari, od katerih ne smeš odstopiti, pa četudi bi to pomenilo osamitev in ostati brez sledilcev. A če le gre, sodelavcem zaupaj in prebujaj življenje v njih. Dajaj jim dovolj odprta vabila, da se bodo v njih prepoznali. Pogovarjaj se z njimi toliko časa, da boste zaslutili, za kaj gorijo. Skušaj vsakogar umestiti v celoto in dati potrditev njegovi edinstvenosti.

Vprašanja za razmislek

  1. Katerim skupinam pripadam? V katerih od njih sem formalno voditelj, v katerih pa imam vlogo neformalnega vodje?
  2. Sem kot vodja osredotočen pretežno na naloge ali pretežno podpiram ljudi, da bi lahko te naloge opravljali?
  3. Kaj v mojem delu in načinu življenja bi bilo lahko za druge navdihujoče, kaj pa bi jih lahko odbijalo? Kako lahko naredim svoje delo bolj navdihujoče?
  4. Kateri izzivi ali problemi so takšni, da se enostavno ne morem upreti, da ne bi nekaj naredil za njihovo reševanje?
  5. S kom se o teh problemih / izzivih pogovarjam? S kom skupaj iščemo rešitve?
  6. Katere stvari se lahko zgodijo zelo drugače, kot sem si zamislil, pa me to ne bo vrglo iz tira? Kje pa nisem pripravljen popuščati?
  7. Za katere talente drugih čutim, da se prebujajo po mojem vodenju? Kako posredujem, da se ti talenti, četudi so nenavadni, vključujejo v skupnost?

 

Matej Cepin

Prispevek je nastal v okviru projekta Inkubator solidarnosti, ki ga sofinancira Ministrstvo za javno upravo v okvirju javnega razpisa za razvoj in profesionalizacijo NVO in prostovoljstva 2019.

Podoben prispevek je bil izvorno objavljen tudi v reviji Cerkev danes.

Tags: , , , , ,


Komentiraj prispevek!

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

Back to Top ↑

UA-42404711-1