BLOG: Kako premagovati družbeno pasivnost?

Objavljeno: 26. aprila 2020

Zelo malo je ljudi, ki v svojem življenju ne želijo prispevati k vrednotam solidarnosti, skupnega dobrega ali gradnje skupnosti. Vsaj deklarativno. Gre za univerzalne vrednote, ki jih ima večina za dobre že po njihovem bistvu in – če je nekaj dobro, sem seveda zraven!

Pa vendar: ko se nevladniki pogovarjamo z najširšo skupino prebivalstva – s tistimi, ki jih v naših ožjih nevladniških krogih praviloma ne srečujemo, smo nemalokrat presenečeni. Kako majhen delež ljudi pravzaprav v sebi goji neko družbeno pobudo, se priključi neki skupini prostovoljcev, deluje v neki nevladni organizaciji ali – če so mladi – se aktivira v mladinskem delu!

Prepad

Zdi se, da gre pri velikem deležu ljudi za nekakšen prepad med tistim, kar bi radi počeli oz. bili (na eni strani) in tistim, kar dejansko počnejo oz. so (na drugi strani).

Po svetopisemsko bi ta prepad morda najbolje ponazorili s stavkom: »Duh je voljan, a meso je slabotno.« Opazimo pa ga tudi v drugih življenjskih situacijah – npr. pri menjavi službe, pisanju diplomske naloge … pri vseh tistih rečeh, ki so veliki in plemeniti cilji, pa z njimi vedno znova odlašamo.

Ko bi znali ta prepad bolje premoščati!

Sam globoko verjamem, da je eden glavnih kazalnikov za izboljšanje kakovosti naših življenj na tem planetu prav vprašanje, koliko ljudi je premostilo ta prepad? Ko bo v Sloveniji – in širše – več oseb, ki bodo skočile z vlaka pasivnosti na vlak družbene angažiranosti in aktivnosti, bomo bolje nadzirali politiko, bolj kritično brali medije, več pomagali drug drugemu, gradili trdnejše skupnosti, s tem ostajali bolj povezani in sočutni drug za drugega.

Težava

Težava prepada med idealnim jazom na eni strani in trenutnim, aktualnim jazom, ki ni tako idealen, na drugi, je v tem, da nam ta razkorak zbija voljo in znižuje samozavest.

Ko se posameznik nekega cilja dolgo časa ne loti, je zanj vsak dan manj pripravljen še kaj storiti. Dokler se res ne zgodi kak tektonski premik in mu začne iti vse skupaj že pošteno na živce.

Tako mnogim v pasivnosti postane udobno. V prebiranju medijev ali ob spremljanju grozot iz lokalnega ali globalnega okolja razvijejo obrambne mehanizme, ki jim omogočajo preživetje z manj sekiranja. Nasprotje med tem, kaj delajo in kaj bi si želeli delati, pa jih kljuva le še zelo poredko.

Vsaka pot se začne s prvim korakom

Kot mladinskemu in skupnostnemu delavcu (youth worker, community worker) se mi zdi pomembno, da vsakemu človeku, s katerim pridem v globlji odnos, pomagam zbuditi vsaj tisti minimalni občutek sreče, ko se zave nekih svojih talentov in jih uporabi v skupno dobro.

Računam s tem, da je ta občutek vsaj minimalne sreče ob podaritvi svojih talentov pri večini dejansko možno doseči. In da jih je v to smiselno celo vsaj nekoliko potisniti. Od tod prizadevanja našega Inkubatorja družbenih pobud na Socialni akademiji, da nekdo organizira svoj prvi literarni večer, drugi posname svoj prvi dokumentarni film, tretji organizira svoj prvi dogodek v okviru Socialnega tedna, četrti pa se pridruži lokalni čistilni akciji.

Velik del resnih ljudi na takšno delo gleda vsaj nekoliko zviška. Češ: »Če si resen, ustanoviš medij, greš v politiko ali pa si uspešen podjetnik in plačuješ veliko davkov … Ne greš pa se izgubljanja časa s spodbujanjem tega, da bo posameznik organiziral svoj prvi literarni večer. To ni nič! To v realnem življenju nima bistvenega pomena!«

In se včasih potem tudi res počutim nekoliko nespametnega in nekoristnega.

A vera v zgoraj omenjeni kazalnik – prispevati k temu, da bi čim večji delež posameznikov prestopil prag iz pasivnega v aktivno, mi skoraj ne pusti delati drugače.

V času korona izolacije sem s tem namenom začel snemati tudi vloge. Namenjeni so široki ciljni skupini, delani pa z mislijo najbolj na tistem, ki od življenja že sedaj pričakujejo nekaj več kot zgolj redno službo, mirne popoldneve in občasno počitnice.

Spodnji vlog, tretji iz serije, je prav na temo, sorodno temu prispevku. Prinaša 5 nasvetov, kako se lotiti večjega cilja, s katerim že dolgo časa odlašaš.

In še osebni vidik: moje življenje se vztrajno preveša v drugo polovico in že nekaj let sem med starejšimi mladinskimi delavci. Upam, da se bo vsaj čisto proti koncu življenja vendarle izkazalo, da leta, vržena za prebujanje iz pasivnosti, niso bila zaman.

Avtor: Matej Cepin

 

Blog odraža mnenje avtorja in ne nujno mnenje organizacije.

Prispevek je nastal v okviru projekta Inkubator solidarnosti, ki ga sofinancira Ministrstvo za javno upravo v okvirju javnega razpisa za razvoj in profesionalizacijo NVO in prostovoljstva 2019.

Tags: , , , ,


Komentiraj prispevek!

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

Back to Top ↑

UA-42404711-1