Klici in hrepenenje po svetovnem bratstvu

Objavljeno: 27. februarja 2021

Tone Lesnik, dolgoletni prostovoljec na Socialni akademiji, sicer pa mož, oče, dedek, skavt in aktiven civilnodružbeni delavec o okrožnici papeža Frančiška z naslovom Vsi smo bratje.

 Zahtevno, a privlačno in bogato branje

Okrožnica papeža Frančiška Fratelli tutti je šla v svet v letu 2020. Zdaj jo imamo prevedeno tudi v slovenščino: Vsi smo bratje (Družina, Ljubljana, 2020).

Branje okrožnice zahteva zbranost in premišljevanje ob vsakem odstavku in vsakem poglavju. Je branje, za katerega si je treba vzeti čas, vendar me pritegne, ker se da z njo potovati na mnoga prizorišča sveta, domovine, svoje fare, svojega delovnega okolja, svoje družine, v samega sebe. Obsega mnoga področja človeškega delovanja: politiko, gospodarstvo, globalizacijo, delovanje Cerkva in religij, odnose med narodi in medosebne odnose, ravnanje z zasebno lastnino, potrošništvo, medije in drugo. V marsičem se povezuje z okrožnico Hvaljen Gospod (Laudato si) iz leta 2015, ki je namenjena odnosu človeštva do narave in okolja.

Okrožnica kliče k spravi med državami, narodi, skupnostmi, posamezniki. K spravi, ki ni pozaba, a je odpuščanje. Kliče k dialogu na vseh ravneh človeškega delovanja, ki ni le dvosmerni, ali več smerni monolog. Njen klic je namenjen politikom za ustvarjanje  politike, ki je v dobro vseh ljudi. Kliče nas vse k prijaznosti v odnosih, ki ni neiskrena, zgolj zaradi strahu ali všečnosti. Kliče gospodarstvenike k poslovanju, ki ne bo ustvarjalo bajno bogatih na eni strani in množice skrajno revnih na drugi strani. Vabi k miru in govori proti vojnam in trgovanju z orožjem. Spodbuja k ohranitvi identitete oseb in narodov ob hkratni odprtosti za težave in stiske drugih.

Ob branju okrožnice se mi utrne misel: Kdo od svetovnih voditeljev je danes sposoben dati v svet takšna sporočila, kot jih daje papež Frančišek v svoji okrožnici? Utemeljena so v evangeliju, odmevajo iz tisočletij človeške zgodovine in opozarjajo na odgovornost za ravnanje z našimi življenji, ki vplivajo na življenja drugih. Vedno so potrebne osebne odločitve, na ravni osebnih odnosov, na ravni meddržavnih odnosov, mednarodnih odnosov, odnosov med religijami. Okrožnica trka na vest in odgovornost vsakogar. Kliče k spremembam na osebni ravni.

Vprašam se: Koliko ljudi bo okrožnico prebralo in o njej razmišljalo? Koliko politikov, odločevalcev, voditeljev jo bo vzelo v roke? Koliko vplivnih medijev jo bo omenjalo?

Današnji čas ni naklonjen poglobljenemu branju in razmišljanju. Dobra odločitev je branje in razmišljanje o okrožnici v majhnih skupnostih (krožkih). Tako se lahko bralci spodbujajo in bogatijo svoja spoznanja s svojimi izkušnjami in pogledi ter razširijo svoja iskanja in se odločajo za spremembe v svojih življenjih. Tako branje in razmišljanje uresničuje Bralni klub na Socialni akademiji.

Spremembe na vseh ravneh, najprej na osebni ravni, so hrepenenje, ki preveva vso okrožnico. Vemo, kako težko je priti do njih že v majhnih stvareh na osebni ravni. Kako nas kljub vedenju (spoznanju) vedno zanese v staro  ravnanje. Kam bo šel ta naš svet, če teh sprememb človeštvo ne bo zmoglo? Sami, brez pomoči Stvarnika tega ne zmoremo. Zato smo kristjani v veri še posebno povabljeni, da slišimo klic okrožnice Vsi smo bratje ter molimo in delujemo za njeno uresničevanje.

Ustvarjalna moč dialoga

Okrožnica namenja dialogu celo poglavje (6) in se ga dotika v mnogih odstavkih. V vsakdanji govorici med ljudmi, v medijih, v javnih nastopih politikov in drugih je dialog pogosto omenjen. Vsa prizorišča sveta, ki se jih dotika okrožnica in vsi klici k bratstvu v svetu so povezani s potrebo po dialogu. Na vseh področjih, kjer se v svetu pojavljajo problemi zaradi katerih mnogi trpijo revščino, lakoto, izgubo svojih domov, je za  iskanje rešitev potreben dialog.

Toda kako dialog razumemo? V okrožnici je povezan s pojmi kot so zbliževanje, srečanje, izražanje in poslušanje, sprejemanje, gledanje, spoznavanje, razumevanje, iskanje skupnih točk, iskanje rešitev s sodelovanjem. Ko se v družbi pojavijo rušilna nasprotja, se pogosto ustvarita dve skrajnosti, ena je brezbrižnost, druga je napadalnost. Prava pot je v dialogu med nasprotnimi stranmi. Ne v boju za prevlado, ampak za skupno rešitev. Tu se pojavi potreba po ustvarjalnosti, po novih idejah, po rešitvah, na katere ni še nihče prej pomislil. Ne gre torej le za pogajanja, kjer vsaka stran poskuša pridobiti zase kar največ in najbolje. Gre za nove rešitve, ki so dobre za obe, ali več strani. To je možno le v ozračju dialoga, kot ga predstavlja okrožnica.. Koliko je danes v naši družbi, v svetu takega dialoga? Pogosto ga povezujemo z argumentacijo, ki je  namenjena prepričevanju drugih, torej zmagi nad drugimi. Argumenti so pomembni tudi v dialogu, vendar ne kot orožje za boj in zmago nad sogovornikom. Tudi sogovornik ima svoje argumente in tudi on jih lahko uporabi kot orožje. Tako pride do vojne. Za dialog je potrebno pravo junaštvo, ko je treba poslušati mnenje drugega in ga drugemu dopustiti tudi, če ni ni sprejemljivo za nas. Težko je sprejeti, da drugi morda niti noče dialoga, oziroma ga naše mnenje niti ne zanima in da torej dialog ni mogoč. Ostane pa še možnost vprašanj, ki nam pomagajo spoznavati, od kod prepričanja drugih, katere izkušnje jih oblikujejo. Vprašanja so orodje za spoznavanje, odkrivanje. Vprašanja so orodje učenca, trditve se pogosto uporabljajo za obtoževanja, očitke, ti pa so netivo za medsebojne boje in obrambe, kar so atributi vojn. Drža dialoga je drža učenca, ne obtoževalca.

V okrožnici je posebej izpostavljeno vprašanje dialoga na družbenih omrežjih, ki so danes svetovno polje družbenega komuniciranja. Ali je tu dialog sploh mogoč? Družbena omrežja so polna trditev, žal tudi žalitev in medsebojnih napadov, poleg drugih zlorab. Omogoča jih skritost komunikatorjev. Seveda lahko na družbenih omrežjih govorimo tudi prijazno, toda za pravi dialog je vendarle potrebno osebno srečanje, pogled v oči, govorica telesa.

Najprej pa moramo kot posamezniki pogledati vase in se vprašati, kako obvladamo dialog v vsakdanjem življenju. Ali smo bolj nagnjeni k prepričevanju drugih ali k poslušanju? Ali smo bolj nagnjeni k drži učenca (spoznavalca) ali obtoževalca? Kako se znajdemo, ko smo verbalno napadeni, celo žaljeni? Kje bi lahko danes v naši družbi našli dobre zglede za dialog?

Papež v okrožnici poudarja pomen resnice ter identitete. Identiteta na osebni ravni nam pomaga vstopati v dialog, ne da bi se odrekli svojemu prepričanju. Volja po iskanju resnice nam pomaga ohranjati naše mnenje in ga dopuščati drugim ter od njih tudi pričakovati, da spoznajo, da je njihovo mnenje samo njihovo, in naše pač naše, da so tudi druga mnenja, ter da smo vsi zavezani k iskanju resnice.

Za rast v sposobnosti dialoga se je treba nenehno truditi, biti nenehno učenec. Kako dobro bi bilo, ko bi se pravega dialoga učili že v osnovni šoli. Za zdaj poznam pri mladih tako imenovane debatne tekme, ki jih prirejajo v nekaterih srednjih šolah. Tam se usposabljajo dobri bojevniki za zmage v argumentaciji. Toda, ali je to najbolj prava in edina pot? Papež Frančišek nas v okrožnici vabi k drugačnemu, dialoškemu komuniciranju.  Prepričan sem, da je to prava pot. Ni lahka, a ji je vredno slediti. Morda pa bomo nekoč poleg junakov raznih bojev dobili tudi junake dialoga. Poleg nenehnega učenja dialoga v smislu papeževe okrožnice pa je potrebna tudi nenehna molitev k Sv. Duhu za modrost in spoznanje.

Okrožnica je v slovenskem prevodu dostopna tudi na spletu.

Članek je bil v skrajšani obliki pred tem objavljen v časniku Družina.

Blogi predstavljajo mnenje avtorjev in ne mnenja Socialne akademije.

Tags: , , ,


Komentiraj prispevek!

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Back to Top ↑

UA-42404711-1